Smrt je prehitela ekipo Javne agencije za knjigo, ki se je pripravljala, da posname kratek film o pisatelju za predvajanje v okviru častnega gostovanja Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu oktobra 2023. Smrt pa je – če je dovoljeno to zapisati na tak dan – »zamujala« v primerjavi z množico slovenskih pisateljev, ki so vsi po vrsti umirali mladi, večinoma nepriznani v svojem času. Če je prestopil prag nesmrtnosti, je Pahor vsekakor tako rekoč dosegel prag neumrljivosti.

Pahorjeve knjige sem bral pred mnogimi leti, leta 2012 pa sva se nekajkrat srečala – in si tudi pisala –  ko sem bil generalni konzul Slovenije v Trstu. O Pahorjevi literaturi je mogoče reči marsikaj lepega, zame pa so bili najlepši njegovi moralni posegi v obrambo prijatelja Edvarda Kocbeka leta 1952 in 1975. Pahor je bil eden redkih zagovornikov Kocbekove knjige Strah in pogum in drzni urednik revije Zaliv, ki je objavila pesnikov intervju, kjer je spregovoril o povojnih zunajsodnih umorih političnih nasprotnikov.

Prijateljstvo med književnikoma sega v davno leto 1937, ko je Kocbek v Domu in svetu objavil Premišljevanje o Španiji, s katerim si je zaslužil obsodbo uradne Cerkve, saj je preveč ognjevito zagovarjal špansko revolucijo oz. levičarsko ureditev druge republike (1931-1939). Pahorjeva politična pot je bila skoraj vzporedna s Kocbekovo. Oba sta verjela v dobronamernost Osvobodilne fronte in sta bila razočarana, ko je podlegla politiki komunistov.

Boris Pahor je preživel marsikaj in marsikoga. Imel je izjemno priložnost govoriti, ne da bi se bal polemik ali zanikanja. Imel je zadnjo besedo.

Dr. Dimitrij Rupel