Civilizacija

Zemljani pišejo in berejo že več kot 5000 let, tiskane knjige, med njimi tudi slovenske, obstajajo okrog 500 let. Pisanje in branje knjig sta temelj civilizirane družbe. V našem času smo priče precejšnjih sprememb v zvezi z branjem in pisanjem knjig. Ne le epidemija, tudi prelomne tehnološke spremembe prestavljajo komuniciranje in sporočila iz tiskanih medijev, recimo knjig, v elektronske medije: “kindle”, računalnike, tablice, telefone… Vse več je branja - tudi takšnega, ki je bilo nekoč dosegljivo samo v knjigah - na spletu. Posebej od mlajših ljudi pogosto slišimo opazko: zakaj bi bral knjige, saj je vse na spletu!

Ponudba in povpraševanje

V Sloveniji tiskamo in objavimo veliko število knjig, k čemur prispeva tudi Javna agencija za knjigo, ki je bila ustanovljena, da bi bili procesi na področju knjige čim bolj neodvisni od trga in nemoteni od političnih dejavnikov. Država in književnost sta oddaljeni in omejeni s številnimi varnostnimi mehanizmi. Ta oddaljenost je imela v preteklih desetletjih pozitivne učinke na količino knjig. Slovenski problem ni več ponudba, ampak povpraševanje.

Knjige kot papirna kaša

Tudi na Slovenskem so nekoč knjige sežigali, plenili in prepovedovali, njihove avtorje pa preganjali. Danes je na prvi pogled videti, kot da je knjig preveč. Naklade so večinoma nizke, veliko neprodanih in neprebranih knjig pošiljajo “v razrez” v papirnico Vevče, kjer jih predelajo v papirno kašo. Naš problem ni pomanjkanje knjig, ampak pomanjkanje bralcev. Pri bralcih je problem starostna sestava, poleg vsega pa tudi vse bolj površno branje. Poznavalci ugotavljajo, da temeljito znanje/izobrazbo dobimo le s “poglobljenim branjem”. Naša sposobnost razumevanja sveta je odvisna od števila besed, ki jih poznamo. Ko nabiramo/zbiramo nove besede in pojme, ugotavljamo nova dejstva, da se lahko izogibamo zmotam in napakam. Poglobljeno branje zahteva določen napor in čas, vendar je - kar ugotavljamo, ko beremo velike knjige - tudi užitek.

Slovenščina

Danes so ljudje zaposleni s tisočimi opravili, ki jih je povrhu vsega vedno več. Človek potrebuje tudi čas za sprostitev, čemur ni mogoče nasprotovati. Da bi se sprostili, so mnogi bralci pri izbiri knjig in pri branju površni. Za poglobljeno branje morajo biti posebej motivirani. V velikih kulturah, katerih jezik govorijo desetine in stotine milijonov, za to motivacijo skrbi tržišče. Slovenščino, od katere sta odvisna naše razumevanje sveta in tudi naš obstoj, obvlada relativno malo ljudi, zato slovenske knjige potrebujejo javno oziroma državno podporo. Ker nihče ne more prebrati vseh slovenskih, kaj šele knjig v drugih jezikih, potrebujemo informiranje in kritiko.

Kdo bo svetoval svetovalcem?

Seveda vsak izbira branje po svojem okusu, vendar ni narobe, če bralcem tudi svetujemo. Na tem področju je treba še veliko storiti. Nevednim ali neodločnim bralcem bi morali - seveda z vso previdnostjo - svetovati, kaj naj berejo. Največjo odgovornost, da bi pripravili ljudi do branja in da bi jim svetovali, kaj naj berejo, imajo šole, predvsem učitelji in profesorji, učiteljice in profesorice. Ti bi morali biti svojim učencem in študentom za zgled. Predno vprašanje, kaj so prebrali, zastavimo mladim ljudem, moramo to vprašanje postaviti njihovim vzgojiteljem. Komisije, ki jih zaposlujejo, ocenjujejo in nagrajujejo, pa bi morale vsakemu od njih postaviti vprašanje, kaj so prebrali v zadnjem tednu, mesecu ali letu dni. Vzgojitelji, ki ne berejo, ne morejo in ne smejo vzgajati bralcev.

 Jak RS prispeva sredstva za knjižni sejem na spletu.