(Odgovor na pisanje g. Slavka Pregla, direktorja JAK)

Direktor JAK, g. Slavko Pregl, bi rad »imena in priimke in kakšne številke«, da bi ti konkretni podatki »olajšali pogovor«. Četudi smo nekateri od podpisanih že poslali tako imena kakor številke z vrsto specificiranih argumentov v partikularnih pritožbah na razpis JAK (JR1-Knjiga-2009), bodimo uvidevni in jih vsaj nekaj ponovimo še za g. Pregla in za javnost:
Na razpis je prispelo 512 vlog; od teh jih je bilo v predpostopku (uradniška eliminacija), ki je poln dokazljivih nepravilnosti, izločenih 170, v nadaljnjem postopku pa zavrnjenih še 140 (eliminacija »strokovnih komisij«), kar je skupno 310 vlog (na rezervni listi pa jih je 7), tj. 60,5 % vseh prispelih vlog. Oškodovanci, katerih vloge so bile zavržene zaradi banalnih spodrsljajev, niso bili obravnavani v skladu z Zakonom o upravnem postopku (ZUP), kjer v 67. členu jasno piše: »Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jih mora popraviti«.
Prvi navedeni in favorizirani jezik letošnjega razpisa pri »prevodih v tuje jezike« je bila švedščina, edini odobreni prevod v ta jezik pa je knjiga predsednika »Strokovne komisije za mednarodno promocijo slovenskega leposlovja in znanstvene publicistike« JAK, g. Aleša Štegra. Temu avtorju se je sicer letos »izmuznila« delovna štipendija JAK, a mu bodo zato v letu 2009 s pomočjo javnih sredstev JAK – poleg prevoda v švedščino – prevajali še dve knjigi (v angleščino in španščino; tudi španščina je bila s strani sodelavcev JAK na posvetu o JAK 23. 6. 2009 predlagana kot potencialno prednostni jezik, pa je bila očitno kasneje opuščena). Je res potrebno enemu samemu kandidatu prilagoditi razpisne pogoje? Seveda vsi, ki nas vsaj nekoliko zadeva založniška sfera oz. literarno polje, dobro vemo, da si slovenski »literarni establišment« na račun javnih sredstev pripravlja promocijo svojih prevedenih knjig za program »Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010«, ki je povezan z programom Unesco in plasiranjem knjig zunaj Slovenije. Zakaj tega čisto preprosto ne pove? Čemu vse to označevanje »vrhunskosti« v grotesknih »opisih in utemeljitvah« strokovnih komisij JAK, če pa gre le za pehanje običajne skupine beneficientov javnih sredstev? Zanimivo – seveda z ozirom na sedanjo polemiko – bo spremljati rezultate razpisa Mestne občine Ljubljana »Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010«.
Nadaljujmo: oseba, ki naj bi v vlogi predsednika »Strokovne komisije za mednarodno promocijo slovenskega leposlovja in znanstvene publicistike« kompetetno presojala o mednarodni promociji znanosti, tj. že omenjeni Aleš Šteger, nima prav nobene reference na nobenem znanstvenem področju. Kdo je za to odgovoren? Katja Stergar, svetovalka JAK, nam je – podpisnikom/podpisnicam odprtega pisma – pred dnevi odgovorila, da se je »Strokovna komisija za mednarodno promocijo slovenskega leposlovja in znanstvene publicistike /…/ odločila, da navedb ne bo komentirala, po njenem mnenju zadošča, da deluje v skladu z zakonskimi in podzakonskimi akti, ki jo zavezujejo«. Zelo pomenljivo.
Kako je torej s tem delovanjem »v skladu z zakonskimi in podzakonskimi akti«? Direktorju JAK in ustreznim organom JAK je nemara že znano (iz partikularne »Pritožbe II«, ki je aneks k prvi pritožbi z dne 26. junija 2009, ki jo je podal predsednik Literarnega društva IA Iztok Osojnik), da je pravno mnenje v zvezi z razpisom JR1-Knjiga-2009 za vse sodelavce in sodelavke JAK zelo neprijetno. To namreč pravi, da JAK ni kršila le Zakona o upravnem postopku (7. in 67. člen), ampak tudi Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Nemara pa bodo uradniki/ce, člani/ce strokovnih komisij in direktor JAK, tj. varuh zakonitosti poslovanja JAK, ki so tako vzvišeni nad nami, običajnimi državljankami in državljani, za svoje »skladno delovanje« raje odgovarjali kje drugje?
Bodi za zdaj dovolj imen, številk in dejstev, za katere g. Pregl meni, da bi si jih morali podpisniki in podpisnice »upati« povedati. Povezava običajnih dejstev s posebno drznostjo je lahko le znamenje izprijenosti. Točna dejstva bi morala biti del vsakdana in ne drznosti. Če si bo g. Slavko Pregl ali kdo od njegovih podrejenih zaželel še več »točnih dejstev«, ki jih na JAK očitno primanjkuje, mu bomo z veseljem ustregli. A posvetimo se zdaj še nekaterim drugim aspektom odprtega pisma g. Slavka Pregla. Že naslov odgovora »Rušiti ali graditi?« kaže dva iz preteklosti znana postopka:
- Razglasiti, da je kritika rušilna, oblastniške mahinacije pa konstruktivne, je ena najbolj oguljenih floskul iz klerikalne in stalinistične vladavine.
- Insinuirati, da obstaja glavni krivec (g. Pregl je svoj odgovor v zadevi pisma naslovil kar »Odprto pismo Iztoka Osojnika)« in da so drugi udeleženci zavedeni (drugi del stavka sicer ni napisan, je pa logična konsekvenca osamitve »krivca«).
Manjka še »skupinica nezadovoljnežev«, ki je seveda nehvaležna, ker odprtih ust ne občuduje dobrega graditelja.
Kaj torej gradi g. Pregl? – Ne vemo, ali kaj gradi, kadar ne pohaja po javnosti in sestankih. Tam pa gradi klientelno omrežje, v katerem ima zagotovljen vodilni položaj.
In kaj odprto pismo ruši? – Nekaj, česar sploh ne bi smelo biti: tokrat (po DSP) je to zasebna klientela g. Pregla namesto uravnovešenega in kompetentnega vodstva javne agencije. Rušena seveda ni JAK, ampak »stara znana« klientelna orientacija te komaj ustanovljene ustanove.
G. Pregl na odprto pismo odgovorja, ne da bi na kaj odgovoril, je pa zato sam odgovor majhna mojstrovina obrekovanja in podtikanja. Najbrž je potreben strahovit pogum, da ljudem, ki nimajo za seboj nobene klike, zavrneš subvencijo in jo dodeliš zaveznikom oz. »poslovnim prijateljem«. V odgovoru g. Pregla ni nobene konkretne zavrnitve kakega očitka, ampak ad hoc zbrkljana dimna zavesa.
In prav ta zavesa je polna informacij, denimo: g. Pregl se je sestal s predstavniki DSP (sam s seboj, saj je predsednik DSP?); sestal se je tudi z »največjo založbo« (je to ta hip Mladinska knjiga ali nemara Študentska založba?), kakor navaja, pa je imel še nekaj sestankov. Tudi sodelovanje na kongresu založnikov (kar je, vsaj upamo, delovna obveznost personala JAK), iz katerega ni sledilo nič – kakor domala nikdar nič ne sledi iz vsega tega velikega jalovega slovenskega literarnega cirkusa najvišje kotirajočih avtorjev (kako sicer razložiti dejstvo, da so nekateri ustvarjalci/ke, ki jih država ne podpira, v prostorih zunaj Slovenije, vsaj toliko znani kakor tisti, ki jih država nenehno zalaga in potiska dalje?) –, tudi ni ravno kak dosežek JAK. Prav tako ne vemo, čemu odgovor vsebuje zapis »o zahvalah za pobude sodelujočim« na neki okrogli mizi? Gre za tečaj bontona? Čemu pravzaprav služijo ti »javni posveti« v zvezi s strategijo JAK in podobne maškarade razen temu, da neinventivna ekipa JAK na njih udeležence poziva k oddaji predlogov, katerih ideje si naknadno prilasti, in temu, da se pred javnostjo ustvarja videz nevtralnosti in demokratičnosti JAK?
Nerazumljivo nam je, čemu se g. Pregl v odgovoru velikodušno ponuja, da bi prevzemal grehe za čas, ko še ni bil imenovan na funkcijo v JAK (katere grehe natančno pa ima v mislih za prvi mesec delovanja JAK, o katerih javnost nič ne ve?), to je za januar 2009? Ali to pomeni, da sam sebi v vodstveni funkciji ne zaupa? Precej bolj odgovorno bi bilo, če bi prevzel odgovornost za čas, ko je zasedel položaj v JAK – tudi za čas razpisa, o katerem je govor.
Bodi dovolj o bravurah g. Pregla. Pravno mnenje o izvedbi javnega razpisa za izbor projektov na področju knjige za leto 2009 je slej ko prej tole: glede na vse opisane napake v postopku konkretnega javnega razpisa bi ga bilo potrebno ponoviti, pravilnik JAK pa uskladiti z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Seveda z drugačno zasedbo komisij, saj je sedanja zapravila zaupanje.
Ljubljana – Koper, 4. julij 2009
V imenu vseh:
Podpisniki: Drago Braco Rotar, Tatjana Jamnik, Gašper Malej, Sonja Polanc, Taja Kramberger, Aleksander
Peršolja, Igor Žagar, Iztok Osojnik, Barbara Korun