Kljub izjavi, da se ne bo ukvarjalo s politiko, ampak s knjigami, branjem in pisanjem… spada stanovitev Društva sv. Mohorja leta 1851 med pojave političnega olajšanja po marčni revoluciji. Podobno beremo v uradnih izjavah 130 let pozneje, ko je bila ustanovljena Nova revija. Tudi naša generacija je morala biti previdna, saj jugoslovanski socializem ni bil naklonjen niti demokratičnim niti nacionalnim programom. Tudi mi smo pisali, da se bomo ukvarjali le z mišljenjem in pesništvom, vendar je Nova revija postala eksperimentalni laboratorij slovenske državnosti. 40 let po Novi reviji, ko smo precej presegli pričakovanja Mohorjeve družbe in dosegli večino ciljev, ki jih je formulirala naša generacija v začetku osemdesetih let, se moramo vendar zelo resno - in že spet - ukvarjati s knjigo in z branjem, kajti v našem času so ljudje nekako izgubili veselje do branja.

Slovenski izobraženci, med katerimi so bili duhovniki, predvsem pa pisatelji, so pred 170 leti vrednost in prihodnost naroda povezovali s književnostjo. Josip Jurčič je recimo govoril, da za politiko ni pravih pogojev in da je treba delati tam, kjer je mogoče, “na polju literature”. Ljudje negove generacije so bili tudi malodušni in so se spraševali, ali bo slovenščina sploh obstala, ali pa bodo Slovenci izbirali, ali. naj postanejo “Prusi ali Rusi”. Vendar izobraženci in vse več ljudi vztrajali kljub malodušju in krizam. Še med obema vojnama so slovenski mnenjski voditelji (recimo Josip Vidmar) Slovenijo videli kot “literarno republiko”, Slovenijo pa kot “hram lepote in duha”.

Danes številni slovenski avtorji - tudi s pomočjo države in Javne agencije za knjigo - proizvajajo veliko knjig. Pripravljamo se na veliko knjižno predstavo, ki bo v Frankfurtu leta 2023, obenem pa se sprašujemo, kako knjige in branje predstaviti domačim ljudem. Ponudba je naravnost razkošna, povpraševanje pa slabi. Pri uveljavljanju slovenske knjige se lahko zgledujemo po Mohorjevi družbi, vendar bomo morali vsi skupaj najti tudi nove prijeme. Da bi brali knjige, se morajo ljudje zavedati pomena branja. Da bi se tega zavedali, morajo biti deležni spodbud, predvsem doma in v šoli. Toda predvsem jih morajo knjige zanimati, kar pomeni, da morajo biti dobre in zanimive; glede na nove tehnologije in nov način življenja, ki ni enak niti tistemu iz leta 1851 niti tistemu iz leta 1932 niti tistemu iz osemdesetih let, pa se mora marsikaj spremeniti tudi pri knjigah in založbah. Branje knjig, ki ga po mnenju strokovnjakov ni mogoče nadomestiti z ničimer, je treba prilagoditi novim razmeram. Branje omogoča odkrivanje svetov, njihovih zanimivosti in skrivnosti, pa tudi odkrivanje samega sebe.

Branje je kot dvosedežnik: za krmilom je avtor, bralec je sopotnik. Branje se dogaja v dvojini, ki je značilna za slovensko slovnico, pravzaprav za slovenščino in Slovenijo. Pravzaprav za najpomembnejše stvari: za ljubezen, za branje, za dialog, za sporazum; tudi za nesporazum, ki je tako nesrečno v ospredju aktualnega slovenskega življenja.

Današnji - mladi - ljudje ne bodo brali, ker nasploh velja, da je branje koristno. Knjige koristijo znanju, tupatam razvedrilu, toda o tem se morajo ljudje prepričati. Po 170 letih nas torej čakajo nove naloge in preizkušnje.

Na fotografijah:  

1. Zbor I. gimnazije v Celju z vodjo Tomažem Marčičem / Foto: Andraž Purg

2. Lojze Kozar - predsednik celjske Mohorjeve Družbe, škof monsignor dr. Maksimiljan Matjaž, Katarina Karlovšek, Bojan Šrot - župan občine Celje, dr. Ignacija Fridl Jarc - državna sekretarka in dr. Dimitrij Rupel, direktor JAK RS / Foto: Andraž Purg