Spoštovani podpisniki,

v vašem novem pismu, ki je sicer namenjeno meni in ga na svoj naslov še nisem prejel, mediji pa ga že objavljajo, se sklicujete na »temeljno pravico državljanov Republike Slovenije, da enakopravno delujejo na področju kulture in knjige …« Argumente, ki so drugačni od vaših, imenujete »nesprejemljive diskvalifikacije«, zaradi njih ste »onemogočeni, da bi opravljali svojo družbeno vlogo«. Iz takih izhodišč se je težko pogovarjati. Še posebej zato, ker je večina prijaviteljev na razpis JR1-knjiga-2009, ki je vam povod za kritiko, pogoje normalno izpolnila in svoje delo, za katerega želijo dobiti javni denar, prepustila strokovni presoji ustreznih komisij Javne agencije za knjigo.
In zdaj h konkretnim pripombam.
1. Še preden je postopek razpisa zaključen, že veste, da Svet agencije pri imenovanju članov strokovne komisije za mednarodno promocijo slovenskega leposlovja in znanstvene publicistike ni dobro opravil svoje vloge. Pravico do svojih stališč imate, prav bi bilo, da jo priznate tudi drugim. Strokovne komisije Svet agencije imenuje v skladu z zakonom o Javni agenciji za knjigo (JAK). Ko bo razpis zaključen, bo Svet zagotovo ocenil rezultate in delo komisij. Vaši tehtni argumenti mu bodo pri tem v pomoč.
Na razpis je prispelo 512 vlog. Ni se nam zdelo sumljivo, če so nekateri prijavitelji naredili isto napako. Bilo pa nam je žal. Večina prijaviteljev je pravilno izpolnila pogoje razpisa. Glede na prejšnje razpise Ministrstva za kulturo je letošnji v bistvu moral ostati enak, saj se letos zaključuje triletno obdobje in v tem času pač morajo veljati enaki razpisni pogoji. Strokovni delavci JAK vzporedno z izvedbo tega razpisa pripravljajo nove za jesen 2009 in v njih v njih neracionalnosti in administriranje precej zmanjšali.
Pravilnik o izvedbi postopkov javnega poziva in javnega razpisa s področja knjige za javni razpis ne predvideva, da bi komisija JAK za odpiranje vlog lahko opozarjala prijavitelje na napake. To je mogoče pri javnem pozivu. Pravilnik je po usklajevanju med Ministrstvom za kulturo (MK) in Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) sprejela Vlada RS in JAK se mora ravnati po njem. Skladnost pravilnika z ZUP in ZUJIK bo ugotavljalo MK kot pritožbeni organ. JAK meni, da pri zavržbah ne gre za pijansko oklepanje birokratskega plota pri javnih razpisih, pač pa za spoštovanje veljavnega pravilnika in razpisnega besedila.
2. Strinjam se, da je smotrno debatirati o tem, če naj pri prevajanju dajemo kakšnim jezikom prednost ali ne. Pri omejeni količini denarja se zdi razumno dati prednost jezikom EU. Nekateri poznavalci dajejo prednost angleščini in ruščini, drugi kitajščini, tretji jezikom bivše Jugoslavije, četrti so za to, da se podpre prevode prav v vsak jezik, za katerega se pojavi prevajalec. Verjamem, da bomo znotraj omejenih možnosti skupaj našli smotrno odločitev.
Kar zadeva Borisa Pahorja in švedščino, naj pač povem, da se je v nekem trenutku pojavila vrsta ljudi (iz resnih institucij), ki so govorili o prevodih in možnostih izdaj. Žal se iz tega ni zgodilo nič. JAK sama se zdaj navezuje na to zamisel na način, kot ga navajate. Švedščino so med prioriteto uvrstili zaposleni na JAK in ne strokovna komisija.  
3. Ironično ste se navezali na moj zapis, da »ne vem, po kakšnih kriterijih je Svet JAK izbiral člane strokovnih komisij« in me poučujete, naj se pozanimam. Obenem ste spregledali nadaljevanje, kjer sem zapisal, da je »tudi komisijo za znanstveni tisk …« izbral dobro. Tu nimam kaj dodati.
4. Ko sem napisal, da se je eden pritožnikov v svojem ugovoru/pritožbi naslonil na eno od možnih pravnih mnenj, res nisem našteval drugih možnih pravnih mnenj. Pravno mnenje, na katerem temeljijo zavržbe, je mnenje pravne službe JAK, ki sloni na veljavnem pravilniku. Naslednje pritožbene instance bodo povedale svoje pravno mnenje.
Opravičujem se, da ste me narobe razumeli pri trditvi, da nikomur ne dodeljujem nič. Želel sem povedati, da strokovne komisije JAK odločajo suvereno, da jaz ne sodelujem pri delu komisij in ne odločam o podporah prijavljenim projektom. Seveda pa podpisujem odločitve, ki jih strokovne komisije sprejmejo.
Tudi v tem pismu se niste izognili mamljivi skušnjavi, da bi osebno obračunavali z »dvojnim funkcionarjem«. To razumem, a me ne veseli in se takih prijemov v pogovoru z vami ne bom loteval, čeprav me včasih kar malo zamika.   
V zvezi z mojo funkcijo predsednika DSP sem svojo dolgoletno samozaposlenost omenil zato, ker sem želel povedati, da so moja stališča do vprašanj avtorjev in knjige enaka, ne glede na to, kje sem in kaj sem. Na seji UO DSP (ta organ, in ne predsednik, sprejema temeljne odločitve) smo se pogovorili o tem in se odločili, da ne bomo sklicevali izrednega volilnega občnega zbora. Ko me že poučujete o etiki, bi bilo morda etično od vas, da bi ugotovili, da DSP kot udeleženec programskega razpisa pred tremi leti v tem letu ne sme kandidirati na razpisih, jeseni, ko bodo novi razpisi, pa ne bom več predsednik.
Očitek, da se grem lokalnega veljaka, ko se odločam, s kom se bomo delavci JAK srečali, bi bil smešen, če ne bi bil žalosten. Ekipa JAK se srečuje z ljudmi, ki se ukvarjajo s pomembnimi vprašanji knjige. Vsa ta srečanja razumem kot dialog, ki naj nam pomaga stvari postaviti čim bolje. Podpisniki mi vse te pogovore očitate in mi obenem priporočate dialog.
Ne zdi se mi preveč spodobno, da bi podrobno razlagal resne težave, ki jih ima JAK na začetku svojega dela. To so naši notranji problemi in uredili jih bomo. Vse te težave pa ne pomenijo, da svojega dela ne opravljamo v skladu s sprejetimi in potrjenimi načrti ter zakonskimi in podzakonskimi akti.
Z velikim veseljem bom »z zainteresirano javnostjo« sodeloval v vsakem pogovoru o vsebinskih vprašanjih. Še posebej z ljudmi, ki jim dobronamernost in strpnost ne bosta odveč.   

Slavko Pregl,
direktor JAK

Ljubljana, 14. 7. 2009