Nekaj pripomb

Podpisnikom odgovora na moj odgovor se zahvaljujem za uvidevnost, da so ponovili »tako imena kakor številke«. Odgovarjam po poglavjih, kot se vrstijo v njihovem odgovoru.

 1. Po mnenju podpisnikov je predpostopek (uradniška eliminacija) poln dokazljivih nepravilnosti. Prosil bi, če bi te nepravilnosti našteli in dokazali. Strokovne komisije Javne agencije za knjigo (JAK) niso »strokovne komisije«, kot pišejo podpisniki, pač pa resna strokovna delovna telesa. Imenoval jih je Svet JAK na eni svojih prvih sej (pred mojim prihodom na JAK); imena članov so objavljena in mnenje o njih si lahko ustvari vsak sam. Vloge niso bile zavržene zaradi banalnih spodrsljajev, pač pa zato, ker niso izpolnjevale objavljenih pogojev razpisa ali razpisne dokumentacije. Vlog, ki so bile zavržene, strokovne komisije ne dobijo v roke in tako tudi vsebinsko ne presojajo (o jih). Navedba, ki jo iz ZUP navajajo podpisniki, velja za javni poziv in ne za javni razpis.
 2. Favorizirani jezik letošnjega razpisa pri prevodih v tuje jezike je bila švedščina (poleg vseh ostalih jezikov EU in ruščine). Mnoge slovenske institucije so pred časom zagnano objavljale kandidaturo Borisa Pahorja za Nobelovo nagrado. Osnovni formalni predpogoj takih zamisli so prevodi v švedščino. JAK je želela konkretno pomagati pri tem. Razpisni pogoji niso prilagojeni nikomur, saj so za vse enaki. Mnenja podpisnikov o »literarnem establišmentu« so zanimiva in imajo pisci do njih vso pravico, ni pa nujno, da se vsi z njimi strinjamo. Isto velja za njihov besednjak v polemiziranju.
 3. Ne vem, po katerih kriterijih je Svet JAK izbiral člane strokovnih komisij. Tudi v tisto, kjer odločajo o sofinanciranju znanstvenih publikacij in člani komisije po mnenju podpisnikov pisma potrebujejo znanstvene reference, je po mojem mnenju izbral dobro. Od šestih članov je v njej šest doktorjev znanosti, med njimi dva akademika. Komisije se pri svojem delu lahko med seboj posvetujejo.
 4. Pravno mnenje iz ene od pritožb, ki naj bi po navedbah podpisnikov bilo za vse sodelavce in sodelavke JAK zelo neprijetno, je eno od možnih pravnih mnenj. JAK mora poslovati po pravilnikih, ki ju je po dolgem usklajevanju med Ministrstvom za kulturo ter Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sprejela Vlada Republike Slovenije. Zaradi zapletov, ki so bili v zvezi s tem izven njenih moči, je JAK kasneje, kot je želela sama, objavila letošnjih pet razpisov. (Te dni se je zaključil tudi razpisni rok za znanstvene monografije.)

V drugem delu se podpisniki lotijo mojih osebnih »bravur«. Na njihove besedne domislice, ki jih je zabavno brati in nič ne povedo, ne morem odgovarjati. Nesmiselno se mi zdi zatrjevati, da ne gradim klientelnega omrežja in da ne dodeljujem subvencij zaveznikom in »poslovnim prijateljem«. Jaz ne dodeljujem nikomur nič, pri delu komisij ne sodelujem.

Sestanek na JAK s predstavniki DSP ni dimna zavesa. DSP ni samo predsednik. Na mesto predsednika DSP sem bil izvoljen koncem leta 2007. Na javnem razpisu sem bil izbran za direktorja JAK in nastopil službo (po dolgem obdobju samozaposlenosti v kulturi) 1. februarja 2009. Na UO DSP smo se dogovorili, da ostanem predsednik do konca mandata (jeseni 2009) in da pomembnejše naloge po potrebi v tem času prevzamejo drugi člani UO, še posebej podpredsednica. Predstavnike DSP na srečanju na JAK je torej vodila ona. Pogovor je bil zelo koristen in se je nanašal na položaj slovenskih avtorjev pri nas danes in v prihodnje. Prvi rezultati so vidni, a jih poskušajte opazovati sami. Podobno smo se sestali s predstavniki DSKP. Delegacija JAK se je sestala z novim vodstvom Mladinske knjige (povprečni poznavalec pri nas ve, katera je vsaj zadnjih deset let največja slovenska založba in kako pomembno bi bilo, da posluje korektno). In tako naprej. 

To ni maškarada neinventivne ekipe JAK. Za razliko od podpisnikov, ki, kot kaže, vse vedo, želi ekipa JAK slišati čim več kompetentnih mnenj in oblikovati svojo politiko v prihodnje skupaj z njimi in ne mimo njih. Sicer pa ima JAK sprejet program dela in finančni načrt za leto 2009. V tem dokumentu, v NPK in v strategiji JAK, ki sem jo predložil ob kandidaturi za službo, marsikaj že piše. Formalnih videzov demokracije ne potrebujemo. Nikogaršnjih idej si ne bomo prilastili, kot pišejo podpisniki, pač pa želimo z vsemi, ki to želijo, graditi dobro Javno agencijo za knjigo. Vtis je, da tisti, ki razpisov, na katerih kandidirajo za javna sredstva, niti ne berejo, z literarno domišljijo želijo svojo površnost prikriti s slikovitim razlivanjem jeze na vse druge.

S podpisniki se strinjam, da so nekatera pravna vprašanja delovanja JAK neurejena. Tega se je JAK lotila praktično v prvih dneh svojega obstoja, do boljših rešitev pa mora zaenkrat delovati v okvirih, ki so ji jih predpisali drugi.

Slavko Pregl,
direktor JAK
Ljubljana, 7. julij 2009