Preskoči na vsebino
JAK RS
JR10–ŠTIPENDIJE–2024 JR9–DŠ–PREVAJALCI–2024 JR3–KNJIGA–2024–2025 JR8–RSK OŠ in SŠ–2024 JR7–KRITIKA-SM–2024

Odziv na članek Mojce Pišek Je babica postala grobar? z dne 8. 7. 2016 via pismo Jožeta Piana na Dnevnikovi spletni strani, JAK kršila lastne predpise, 8. 7. 2016 ali Smrtni strah za drobtine

Obema avtorjema člankov, cenjeni kulturni novinarki Mojci Pišek in cenjenemu založniku in knjigotržcu Jožetu Pianu, MBA, priporočamo, da že enkrat prebereta Nacionalni program za kulturo 2014-2017, ki ga očitno ne poznata, poglavje Knjiga, str. 13-19. Kar je mogoče še oprostiti g. Jožetu Pianu, ki je po profesiji založnik, ni mogoče oprostiti novinarki za področje kulture, ki ne preverja navedb "nekih založnikov".

Taista novinarka je pred par dnevi v članku "Smrtni strah za drobtine" v Dnevniku (5. 7. 2016) očitala direktorju Slovenskega filmskega centra: "... da je pičla filmska sredstva do kraja razkosal in večini zagotovil vsaj preživetje... Bojazen za prihodnost SFC je v resnici bojazen slehernega od filmarjev za lastno prihodnost... Razlika med direktorjem, ki z malo denarja financira veliko projektov, in takim, ki z malo denarja financira malo projektov, je za slovenske filmarje gromozanska." Če zamenjamo SFC z JAK, bi novinarka morala zapeti slavospev JAK, ki v letu 2016 sofinancira manj projektov, ob tem podaljšuje obdobje sofinanciranja s treh na štiri leta in z enega na dve leti ter bistveno zmanjšuje razkorak med višino sofinanciranja na projektnem in programskem razpisu. Nekaj založb je res ostalo brez sofinanciranja ali prešlo na dvoletno projektno sofinanciranje - med njimi je tudi kakšna, ki ni v roku izdala vseh knjig, pa kakšna, ki je celo goljufala in ponarejala dokumente , a to ne more biti razlog za oceno o grobarstvu.

In zakaj bi analizi Tatjane Jamnik, ki je sicer izjemna prevajalka, da "med večino založb glede kvalitete spet ni tako strašnih razhajanj", verjeli bolj kot oceni področne strokovne komisije, v kateri sedijo strokovnjaki in poznavalci področja knjige? Glede velikega števila založb pa, ki se iz leta v leta množijo ali kot je zapisal dr. Samo Rugelj v uvodniku zadnje Bukle, kjer se je sicer zavzel za vzpostavitev založniških standardov in uredniško licenco: "Kdor koli si v Sloveniji zamisli, da bo izdal knjigo, in takih različnih subjektov je vsako leto veliko, se tega lahko loti takoj." Dodajamo: v prepričanju, da je za narodov blagor tisti hip upravičen do javnih sredstev.

Kdor koli se lahko loti česarkoli s področja knjige - JAK ne sofinancira samo izdaje knjig, pač pa široko področje literarnih prireditev in dogodkov, bralno kulturo, podpira mednarodno sodelovanje, knjigarne, izvajanje strokovnih usposabljanj, prevajanje slovenskih del v tuje jezike, mobilnost slovenskih avtorjev in še kaj - ker na ta del delovanja JAK, ki ravno tako večinoma poteka skozi štiriletne in dvoletne, programske in projektne razpise, ravno tako z omejenim številom prijaviteljev, novinarka in njeni informatorji nimajo pripomb glede financiranja, lahko torej upravičeno sklepamo, da gre za zagovor ozkih lastnih interesov na enem od področij delovanja JAK, to je na področju podpore založništvu. Torej so v članku kar sami ponudili odgovor na vprašanje, komu naj služi JAK.

Naj dodamo še, da od 1. 1. 2016 ne le da izhajajo knjige, ki so potem uvrščene v program sofinanciranja, ampak tudi revije, ki imajo vpisano podporo JAK, potekajo festivali, prireditve, dogodki z logotipom JAK. Kajti v razpisnih besedilih črno na belem piše: "Vsa tveganja pri izvajanju kulturnega projekta/programa pred izdajo odločbe in podpisom pogodbe o sofinanciranju izbranega kulturnega projekta/programa nosi njegov izvajalec." Kar je tudi vsem vpletenim jasno znano, saj so tako Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove) kot drugi navedeni sogovorniki v članku sofinancirani pri JAK, ne sicer od njenega nastanka, ker takrat nekateri še niso ustanovili svojih založb ali društev.

Ne le založba Beletrina, pač pa še mnogi drugi akterji na področju knjige, tisti pač, ki ne čakajo le na subvencije, ampak svoje delo opravljajo kontinuirano in profesionalno, so od januarja 2016 izdajali knjige in revije, prirejali festivale in branja idr. ter navajali JAK kot sofinancerja.

In če že govorimo o socialni bombi (čeprav ne vidimo neposredne zveze med socialno bombo in sofinanciranjem kvalitete in raznovrstnosti knjižne produkcije), ne bi bilo bolj logično pričakovati apela pristojnemu ministru in vladi, da zagotovita več sredstev za področje?

Javna agencija za knjigo RS

p.s. Cenjena novinarka Dnevnika si je sicer s pisanjem o JAK na podlagi nekih govoric, prišepetovalcev iz ozadja in dežurnih nergačev 28. aprila 2015 že prislužila opomin Novinarskega častnega razsodišča.