Še dobra dva meseca nazaj so slovenske založbe z zanosom predstavljale svoje letošnje programe, iz katerih je bilo zaznati, da se slovensko založništvo počasi, a vztrajno pobira po zadnji ekonomski krizi. Odkupljene so bile številne avtorske pravice za prevode besedil, v zadnjih letih nagrajenih z najvišjimi svetovnimi in evropskimi literarnimi nagradami, načrtovani številni prvenci domačih in tujih avtorjev, po dolgih letih so založbe v prvih dveh mesecih leta zabeležile povečano zanimanje za knjigo.

Potem pa je svetovna pandemija čez noč vse skupaj postavila na glavo. Zaradi številnih ukrepov za družbeno distanciranje, s katerimi naj bi zajezili širjenje koronavirusa, so ljudje ostali doma. Ne samo, da so bili odpovedani literarni festivali in drugi literarni dogodki, knjigarne in knjižnice so bile med prvimi podjetji in institucijami, ki so bile prisiljene za nedoločen čas zapreti svoja vrata.

V naglici vsakdana se premalokrat zavemo, da so knjigarne in knjižnice prostori, ki nam v nepredvidljivih časih ponujajo tolažbo in dajejo občutek pripadnosti, skupnosti. Da so to javni prostori, v katerih si lahko vzamemo trenutek zase, da se ustavimo in obstanemo. Da se odmaknemo od ponorelega zunanjega sveta v notranji svet tišine in osredotočenosti. Mnogi v teh časih brez knjig ne moremo. Knjige in zgodbe so naša hrana za dušo, ki nam pomaga razumeti in realno pogledati na trenutno situacijo. So naš rešitelj in vir tolažbe, ki nam v času, ko naše notranje misli divjajo, pomaga do notranje umiritve, ki ponuja dodaten razmislek o svetu in nam širi obzorja, ko se zaprti med štiri stene soočamo z vprašanji preživetja. Zato so spletne knjigarne v teh časih za nas, bralce, še kako pomemben stik z normalnim.

Posledice pandemije za založništvo bodo vidne šele, ko bo vsega konec. Vendar pa je že zdaj jasno, da se bo odnos do knjige, branja in knjigotrštva korenito spremenil. Če se je v časih pred koronavirusom največ knjig prodalo v knjigarnah, se zdaj, ko knjigarne ostajajo zaprte, prodaja knjig seli na splet: v spletne knjigarne in na družbena omrežja. Založbe so se namreč spremenjenim okoliščinam skušale kar najhitreje prilagoditi in so svoje poslovanje – da bi kar najbolj zmanjšale posledice upada prometa zaradi zaprtih knjigarn – preselile v spletne knjigarne. Tako nekatere v tem času izdajajo e-knjige in fizične knjige pretvarjajo v e-knjige, večina svojim strankam ob nakupu ponuja brezplačno poštnino, marsikatera pa ponuja različno visoke popuste ter pakete knjig, pisane na kožo različnim tipom bralcev … Spet druge se trudijo zmanjšati zalogo tako, da knjige ponujajo le po evro ali dva. Bralce vabijo k nakupu z določenimi brezplačnimi knjižnimi vsebinami. Ponekod na svojih spletnih straneh v brezplačno branje ponujajo kratke izseke težko pričakovanih novih izidov, spet drugje kar celotna dela, slikanice ipd. Postale so zelo aktivne na družbenih omrežjih, preko katerih skušajo obdržati svoje skupnosti zvestih bralcev. Tako objavljajo priporočilne sezname knjig za vse, ki so obtičali v samoizolaciji, avtorji se javljajo v živo in prebirajo odlomke iz svojih knjig, pripravljajo različne igre, s katerimi spodbujajo bralce k sodelovanju in pomagajo širiti navdušenje nad branjem, ustanavljajo spletne bralne klube ipd. Sledilce spodbujajo, da podprejo svoje najljubše knjigarne in nakupujejo prek spleta, ponujajo možnosti darilnih kartic ali nakupa knjig v prednaročilu. Tudi literarni festivali in javna branja se selijo na družbena omrežja. Premik, ki se je še do nedavna zdel nemogoč, je sedaj postal edini možen, če založništvo želi preživeti.

Čeprav so založniki iznajdljivi, trmasti in trdoživi, kadar gre za vprašanje preživetja, pa bodo še vedno potrebovali pomoč skupnosti, industrije in politike, da bi lahko še naprej uresničevali svoje poslanstvo. Če nam sedaj, v teh težkih časih, stopajo naproti tako, da nam brezplačno ali zelo ugodno na dom dostavijo zajeten obrok hrane za dušo, je prav, da po koncu pandemije za knjigo izdatno poskrbimo in jo podpremo. Tako, da zanjo plačamo.