(odziv na prispevek v časopisu Delo Slovensko satovje besed ob Majni)

Ob branju prispevka v časniku Delo o slovenskem častnem gostovanju na knjižnem sejmu v Frankfurtu Slovensko satovje besed ob Majni, 6.11. , ki ga je podpisal gospod Igor Batož, bi na prvo žogo rekel, da sem se jako začudil. Že naslednji hip pa ne, saj je pojmovno orodoje spoštovanega Igorja precej pomanjkljivo, da ne rečem zarjavelo. Zarjavelo zato, ker lep del prispevka temelji na nekaj mesecev ali tednov starih citatih, povzetkih iz davno objavljenih izjav na družbenih omrežjih in izjavami iz časopisa Večer izpred dveh mesecev, kjer je neka urednica izjavila, da je Frankfurt ugrabljen in da mora nujno v igro vstopit Komisija za preprečevanje korupcije. Neka druga urednica je poleti izjavila, da se s strani sveta Jak počuti odrinjeno, nek urednik pa, da nekdo Čandruje. Pa ne da bi gospod Igor tu kakor koli bil problem. Ni mu bilo lahko pri pisanju tega prispevka, saj očitno nikakor ni zmogel dobiti svežih izjav! Izjav, ki bi datirale na tri dni pred objavo prispevka, v katerega bi vključil še kakšne druge deležnike na polju knjige oziroma v tem primeru deležnike častnega gostovanja Slovenije na Frankfurstkem knjižnem sejmu. Ne razumem, zakaj do besede prihajajo vselej le tisti, ki napadajo zdaj člane sveta Javne agencije za knjigo (Jak), zdaj direktorja Jak Dimitrija Rupla, udarijo pa potem še po Mitji Čandru, ki rad  izvaja Čandrovanje. Nikakršnega motiva nimam, da bi napadene v tem prispevku slepo branil, sem pa član sveta Jak in kot tak bi morda celotni tej naši knjižni srenji ponudil pogled v vodnjak, kjer je voda vselej sveža. Ker prispevek dragega Igorja cilja na transparetnost, na problem seznamov, na to, kdo je zraven in kdo ni, bi rekel, kdo mi mislimo, da smo?

Kdo je kljukec, kdo Čandruje, kdo Harlamuje in kdo ima v resnici čiste roke, kdo bo prvi vrgel kamen? V zvezi s častnim gostovanjem se namreč do sedaj videnem in prebranem po medijih pojavljajo eni in isti (morda izbrani?) ljudje, ki so pesniki, a hkrati novinarji, so novinarji, njihovi življenjski sopotniki pa so poslovali z Jakom, so družbeni aktivisti, hkrati pa so z Jakom sklepali pogodbe o PR storitvah in so denimo še vidni predstavniki stroke na področju knjige, ki pa so v prostem času za Jak preko popoldanskih s.p.-jev izvajali kuvertiranje. To je, da so za Jak vlagali dopise v kuverte in Jaku to zaračunavali. Vsi ti pa se že nekaj mesecev pojavljajo kot edini primerni za dajanje izjav o Frankfurtu, ki so že pregovorno polne besa in polivanja gnojnice. Kako je to mogoče?

Ali je dragi gospod Igor, ko je zlepil (po zgoraj omenjeni sili razmer) ta prispevek vedel, da je njegov zvezdnik omrežja Facebook, Aljoša Harlamov, ki govori o Čandrovanju, v resnici medtem, ko se mi kregamo, že započel nek projekt za Frankfurt? On namreč že dela! Izvaja antologijo slovenskih romanov, za katero je očitno nekje dobil zagotovilo, da bo to uvrščeno v uradni program gostovanja. Kje? A je že bil kak razpis v zvezi s tem? In ali je gospod Igor videl objavo gospoda Harlamova na svojem Facebook profilu, kjer pove, koliko romanov založbe Beletrina bo v omenjeni antologiji objavil? Predvsem pa, zakaj mu gospod glavni (beri edini) urednik Cankarjeve založbe ni dal sveže izjave? Čemu je kar nenadoma utihnil? Naj še kaj pove, radi bi ga poslušali, pravičnika in mesijo. Naj nas vodi gor proti Majni, voditelj!

Vse to napadanje pa je seveda po svoje tudi odraz tega, da se do nastopa Dimitrija Rupla o našem častnem gostovanju na knjižnem sejmu v Frankfurtu prav nič ni dogajalo. Veliko se je jedlo, pilo, potovalo, spalo po dragih hotelih, ne založbe, ne avtorji, pa nismo dobili niti enega dopisa, kaj se je dogajalo, kam gremo, kaj bomo, kako bomo. Z vseh zgoraj navedenih vetrov pa je zdaj napaden seznam zloglasnih petnajstih avtorjev, ki že imajo kak prevod v tuj jezik, kar je prva stvar, kar nemške založbe zanima in to so nam tudi (ne enkrat) povedale. In res, prva na tem seznamu je Gabriela Babnik, ki mimogrede spada med najbolj prevajane slovenske avtorje. Če prideš pred Nemca z avtorjem, ki je preveden v petnajst jezikov, je pač nekaj drugega kot če prideš z nekom, ki nima še nobenega prevoda. Čemu potem taki izlivi besa, čemu brutalni napadi na Gabrielo Babnik,  in krimnaliziranje založbe, ki ima nekaj sto prevedenih avtorjev v tuje jezike? Morda bi se v zvezi s tem ustavili pri enem podatku. Jak je na podlagi razpisa prejel od založb sto predlogov za prevode v nemški jezik, medtem, ko  ima Beletrina v svojem petindvajset letnem delovanju prevedenih nekaj sto knjig, samo v zadnjih petih letih stopet.  Se pravi, vse slovenske založbe smo premogle sto predlogov, ena založba pa že ima prevedenih stopet knjig. O čem se mi potem pogovarjamo?

Morda bi se vsi deležniki morali dobiti in si povedati vse, kar si imamo, takoj za tem pa umirit svoja pričakovanja, kajti to, da bodo nemške založbe množično prevajale slovenske avtorje, je fatamorgana. Naša predstavitev v tistem tednu dni bo (morda!) vzpodbudila zanimanje za našo literaturo pri založnikih iz celega sveta, ne le iz Nemčije.

Če je edini cilj javne razprave aktivizem s strani nekaterih kolegov, ki že lep čas ugrabljajo moralo za lastne namene, za svoje majhne biznise pod mizo, in če o dialogu in resni komunikaciji ne bo niti govora, potem je bolje, da naše gostovanje že danes odpovemo, saj kažemo vse znake samougrabitve.

10. november 2021

Orlando Uršič, glavni urednik založbe Litera in član Sveta Jak