Na ilustratorski delavnici v Društvu Altra v Ljubljani so udeleženci pod vodstvom mentorja ilustriranja Matija Medveda spoznavali tehnike risanja tihožitja s šopkom rož.

Na literarno-glasbenem večeru »Bojevniki na poti«so udeleženci usposabljanja iz Terapevtske skupnosti Sopotnica – Društvo Projekt Človek predstavili svoje prispevke, ki so nastali v okviru celoletnega ustvarjanja pod okriljem mentorice Cvetke Bevc in so objavljeni v letošnjem zborniku projekta. Predstavili pa so se tudi z igrico »Modri med«, ki jo je prav za Društvo Projekt Človek napisala Cvetka Bevc. Dogodek je popestril pesnik in kantavtor Andraž Polič, moderirala pa ga je mentorica delavnic Cvetka Bevc.

Več v vabilu.

V četrtek, 29. julija je bila naša gostja pesnica Ksenija Jus.

Komentar udeleženca Martina: »Dogodek je bil navdihujoč, razsvetljujoč. Teža realnosti, ki jo Ksenija v svojih besedilih razgrajuje, se nevtralizira z njenim skorajda nebeško simfoničnim kitarskim delom.«

Na delavnicah v Terapevtski skupnosti Sopotnica (Društvo Projekt Človek) večkrat izvajamo najrazličnejše vaje iz kreativnega pisanja, pri katerih udeleženci zavzeto sodelujejo.

Ena takih je bila tudi izdelovanje plakatov na določene besede. Izbrali smo besedi POT in SRCE. Kaj vse lahko takšna igra z besedami odpre! Flomastri so kar plesali po papirju, porajale so se vedno nove in nove besede in najrazličnejše povezave. In vsaka pot nazadnje pripelje do srca!

Sredi decembra je v Kulturnem domu v Sostrem potekala sklepna prireditev »ALI SI KDAJ SLIŠAL RASTI HRASTE, BRAT?« ob zaključku projekta »Vključujemo in aktiviramo!«, ki smo ga od januarja do decembra 2017 pod mentorstvom pisateljice mag. Nataše Konc Lorenzutti izvajali v Zavodu Pelikan – Karitas (Terapevtski skupnosti za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju – TS Sostro).

Med dejavnostmi, ki so bile v prvi vrsti namenjene branju ter pisnemu in likovnemu izražanju, smo ob mentorskem sodelovanju ilustratorja Petra Škerla in različnih gostov pripravili kratko kamišibaj predstavo. Kamišibaj je pripovedovanje ob slikah, veščina, ki izvira z Japonske. Ustvarili smo niz resničnih zgodb udeležencev, ki smo jih literarno obdelali, tako da so se izpovedi preoblikovale v kratko prozo in poezijo. Kamišibaj odlomki so bili prepleteni tudi z drugimi izvirnimi utrinki, ki so nastali v tem bogatem letu. Po nastopu smo poklepetali ob pecivu, pripravljenem v skupnosti Sostro.

Več v vabilu.

Delavnico je obiskal ilustrator Jure Engelsberger, ki je povedal nekaj o sebi, svojem delu in zanimanjih. Odpigral nam je nekaj predstav kamišibaja (Martin Krpan, Dekle je po vodo šla, Panter) in pokazal še več izdelkov v različnih fazah nastajanja (recimo o ježu in hruški). Pogovarjali smo se o vtisih. Nato sem udeležencem predlagala, naj preberejo svoje literarne poskuse. Preden so začeli, sem prebrala odlomek iz romana Jugoslavija, moja dežela Gorana Vojnovića: o Vladanu, ki je ušel od doma ter se počutil »obglavljenega« od sveta in družine.

Udeleženci so brali svoje zgodbe, Jure jih je komentiral in jih opozarjal na to, kaj v njih bi lahko bil likovni motiv. Spet smo se vrnili h kamišibaju in zbirali ideje, kaj bi lahko ustvarili v skupini.

Delavnico smo združili s proslavo ob tednu knjige. Udeležencem sem predstavila možnosti poslikave obraza s profesionalnimi gledališkimi barvami. Potem sem sama poslikala enega udeleženca, medtem ko so drugi poslikali same sebe ali soudeležence. Potem so poslikali še moj obraz in obraz pedagoginje.

Na tokratni delavnici modula ilustriranja v ZPMZKZ Celje so imeli udeleženci naslednje naloge:

• 1. naloga: nariši svojega junaka in napiši, zakaj ga občuduješ (spuži)
• 2. naloga: napiši, kako čustvenček komentira situacijo, v kateri se je znašel (passport)
• 3. naloga: napiši komentar v prvi oblaček in zamenjaj list s sosedom, ki doda komentar v drugi oblaček (savna)

V okviru modula ilustriranja smo na delavnici naredili več vaj. Spodaj so primerki z dveh vaj: vaje v risanju in prepoznavanju čustev na obrazu, ko so udeleženci narisali čustven izraz na obrazu, sledilo pa je ugibanje, za katero čustvo gre, ter vaja v portretiranju po spominu. V tej so udeleženci narisali svojega soseda po spominu, ta pa je portret obkljukal, če si je bil všeč, ali prečrtal, če se v njem ni prepoznal.

Na delavnici smo spoznavali osnove pripovednega gledališča kamišibaj in izdelali lastne mini predstave po haiku poeziji. Udeleženke so tudi nastopile vsaka s svojo predstavo. Dve izmed udeleženk sta bili nad kamišibajem še posebej navdušeni. Prva pravi, da je bilo to njeno najbolj reprezentančno delo od vsega, kar je ustvarila na modulu ilustracije in da je nanj najbolj ponosna. In res; v njenem delu se kaže razumevanje sekvenčne pripovedi posameznih prizorov, kakršna je značilna za stripovski jezik ter tudi igriv likovni presežek s pomenljivo simboliko. Ta čudovito nadgrajuje besedilo na povsem avtorski način. 

Tema drugega srečanja z zapornicami na Igu je bilo risanje s pomočjo referenčnega gradiva. Po domišljiji ne moreš narisati vsega. Zlasti ne tako natančno in prepričljivo, da bi drugi nedvomno vedeli, za kaj gre. Pri kompleksnejših stvareh pa sploh. Kako se nariše rožo planiko, mravljo, drevo, za katerega verjameš, da raste iz zemlje? S seboj sem zato prinesel referenčne slike, barvne printe, izbrane za vsako udeleženko posebej gleda na motiv, ki so ga prejšnjič ustvarjale zgolj po domišljiji. Tokrat so imele pred seboj fotografije narave, stvari in živali, ki so jih začele študirati in prerisovati.

Hitro so ugotovile, da so listi predebeli, da bi jih položile preko fotografije in dobesedno prerisovale motiv. Tako so morale vklopiti oči in možgane ter počasi voditi roko po papirju, da je pričelo nastajati željeno. Šilile so svinčnike in barvice, si podajale radirke.

Delale so vse od tipov drevja do psov, Aljaževega stolpa in encijana ter šopkov vrtnic. Ena izmed udeleženk je izpopolnila svojo gladiolo (po izbrani haiku poeziji), ki je dobila že kar realističen videz. Komaj sem jo prepričal, da je ni spremenila v čestitko in poslala po pošti nekomu zunaj.

Dekleta so že ob drugem srečanju pokazala precejšen napredek v risanju.  Opazovanje in analiza slikovnega gradiva je nekaterim pomagala do presenetljivo realističnih ilustracij. Najbolj sta sami sebe presenetili udeleženka, ki ji je uspelo brez večjega napora narisati svojega psa buldoga ter ena izmed zapornic, ki se je vseskozi imela za » antitalent«. Vzela je eno izmed knjig o risanju živali in najprej zrisala po navodilih iz knjige zelo prepričljivo levjo glavo. Nato pa še volka, ki tuli v luno. Sama ni mogla verjeti, česa je sposobna in da ima risarsko žilico, ki jo je le potrebno trenirati. S čutom za estetiko in risanjem rastlinskih vitic pa je presenetila druga udeleženka.

Dve ali tri udeleženke se zatekajo v svoj risarski svet in ne želijo nikakršnih nasvetov. Posebno trmasta in vsevedno razpoložena je ena izmed udeleženk, ki prehitro odneha in ne želi razvijati svojih motivov, ki zelo obetajo. Je pa res, da je prvi list popolnoma napolnila (tempelj, grška amfora, rože, komentarji »ugani, kdo je avtor«) in se nato posvetila zgolj hitrim čačkam. Presenetila je še ena zapornica, ki piše scenarij za kriminalno serijo po svojih spominih, a ga nisem uspel prebrati. Delo je obsežno in potrebuje uredniško oko. Predlagal sem ji, naj napiše kratek sinopsis (če želi idejo predstaviti TV producentu) ali naj se osredotoči na enega od prizorov iz zgodbe. In res; ob poizkusu risanja svoje rojstne hiše (kjer se vse začne) je pričenjala razumeti perspektivično risanje in zrisala hiško kot tridimenzionalni objekt, čeprav baje ni risala od osnovne šole.

Delo z zapornicami na Igu je zanimivo in intenzivno, čas hitro mineva in delo z 10 ljudmi je kar logistični zalogaj. Ene zanima nekaj, pri drugih opazim, da jih lahko usmerim na pravo pot, neaktere raje govorijo svojo življenjsko zgodbo in delijo modre besede, spet druge ne vedo, kako začeti, in potrebujejo pozornost na štiri oči. Zagotovo bi ob takšnem številu udeleženk, potrebovali kakšno dodatno mizo. V prihodnje se bomo že znašli.

Naši skupini sta se pridružili tudi dve novi udeleženki, ki bi radi modul obiskovale tudi v prihodnje. Zdaj so punce že mnogo boljše v risanju in tudi strah pred praznim listom je izginil. Morda bi jih bilo dobro usmeriti v konkretne naloge. Seveda lahko vztrajamo tudi v zgolj poučevanju in sproščanju. Za naslednje srečanje se bomo, če ne bo drugače, učili risati človeško telo in obraz.

Vsi na Igu (pazniki in zapornice) so zelo prijazni in res kul. Rad se vračam in se veselim ponovnega snidenja.

Danes smo imeli v ZPKZ Ig v okviru projekta »Vključujemo in aktiviramo!« prvi modul ilustracije. 
Zbrali smo se točno in celo nekoliko prej. Prve tri jetnice so takoj priskočile na pomoč, da smo prostor spremenili v risarsko delavnico. Prezračili smo prostor in zložili tri mize s stoli v vrsto. 

V zraku sta zavladala strah pred neznanim in bojazen, da se morajo izkazati, pa ne vedo, če zmorejo. A ko sem pred njih postavil z vseh vetrov nabran risarski material: barvice, svinčnike, radirke, različne flomastre in nekaj akvarelnih barv s čopiči, so jih spontano vzele v roke in začele, sprijaznjene z usodo, vleči prve črte ter ustvarjati oblike po lastni domišljiji. Dal sem jim vedeti, da imamo listov dovolj in da se lahko zmotijo brez strahu in začnejo na novo. Da jim lahko kadarkoli priskočim na pomoč in da sem jim na voljo za vprašanja.

Po krajšem ogrevalnem delu, ob katerem so se razbremenile pričakovanj okolice in tudi lastnih pričakovanj, sem jih komajda ustavil, da smo na kratko spregovorili o tem, kaj so počele na prejšnjem literarnem srečanju z Barbaro, ter o besedilih, ki so jih izbrale za ilustriranje. Nekatere so imele izbrane haiku poezijo, drugim je bilo ljubše ilustrirati na temo »moj najljubši kotiček«.  Ker je ena izmed udeleženk prinesla s sabo tekst s pesmimi, sem jih lahko prebral in ugotovil, katere so si izbrale. 

Med risarsko tišino, blago glasbeno kuliso ter besedo tu in tam sem se, brez kakršnekoli sodbe, z vsako udeleženko posvetoval na temo pesmi oz. motiva. Pokazal sem jim kak risarski trik in kako dosežemo želeno: nekaj malega o prostorski perspektivi, pomenu skice, o gradnji prepričljivosti. Nekatere so prvotne motive zrisale še enkrat in bile navdušene nad lastnim napredkom.

Medtem so na belih listih rasli obmorski kraji, domovi in vrtovi, ki jih čakajo doma. Ločica pri Vranskem in pogled na sadovnjak, obmorski kraj z zahajajočim soncem ... Druge so risale motive iz pesmi in po domišljiji upodabljale prebrano, šopek gladiol, grmički svišča (encijana), Aljažev stolp na Triglavu. Pogovarjali smo se tudi o metafori posameznih pesmi in kako to narisati. Skozi pogovor so se nekatere odprle in prek besed ugotovile, kaj bodo risale. Iz nekaterih so spontano privreli stavki, ki so določili likovni motiv; »iz enega šopka tisoč cvetov«.

Spodbujal sem jih, da si lahko, preden se lotijo velike slike, naredijo manjše skice, vizualni načrt, kako bo videti končni rezultat. Da si motiv prej zamislijo in ga prek spontanega iskanja in »čečkanja« bolje spoznajo. Ilustracija ima več poizkusov, in preden najdemo končno rešitev (motiv in kompozicija), se lahko brez strahu zmotimo in poizkusimo drugače. 

Dve udeleženki sta pokazali inciativo z lastno poezijo. Ena je izrazila željo, da bi svojo pesem o »izgubljenem« dekletu prenesla v strip. Besedilo dveh kitic sem ji pomagal razdeliti na ključne prizore (prva dva je že zrisala sama) in jo spodbudil, naj napiše še tretjo kitico, v kateri se lahko dogajanje spremeni iz poprej brezupnega v slutnjo novega začetka. Predlagala je motiv vzhajajočega sonca in takoj napisala dodatno kitico. S skicami sva določila ključne trenutke dogajanja, vključno z nemimi, ko se čas ustavi. Navdušena je bila nad dejstvom, da je svojo pesem prenesla v likovni jezik prizorov in filmske naracije. Nekaj malega sva rekla tudi o govorici telesa in kako ta odraža čustvena stanja. Do naslednjič bo prizore svoje pesmi še bolj utrdila, zrisala na novo in morda z Barbarino pomočjo nekoliko dodelala tekst. Manjka ji še naslov pesmi.
Druga udeleženka svoje pesmi ni prinesla s seboj, je pa risala elemente, ki se v njej pojavljajo. Ob tem sem ji pokazal, kako se jih lahko nariše. Nekajkrat jih je prerisala (gledala in obenem risala) in zasvetile so se ji oči nad to malo zmago; čevelj, prepletajoče se vitice, očala, dve osebi. Ena izmed udeleženk je bila hitro zadovoljna s svojo ilustracijo najljubšega kotička (hlev za ovce s kolektorji na strehi) in ni želela nadaljevati, češ da je risba končana, čeprav sem ji skušal razložiti prostorsko perspektivo. Dal sem ji nov list in jo po krajšem pogovoru o tem, kaj jo zanima (filozofija, Sokrat, stari Grki in antična literatura, kaj pomeni sreča in izpolnjenost), spodbudil, da je začela risati filozofinjo (sebe) na Olimpu.

Ker nismo imeli referenčnega gradiva, ki je ključno pri ilustriranju sem jim obljubil, jim glede na izbrano motiviko naslednjič prinesem slike predmetov, rastlin in živali, da si bodo z njimi pomagale. Pojasnil sem jim, da je referenčno gradivo (fotografije, slike) pomembno za ilustratorja in da zgolj risanje po domišljiji ni dovolj. Treba si je pomagati z opazovanjem; to bo tudi naslednja tema ilustratorskega modula, kjer se bomo učili risati stvari, kot jih dejansko vidimo. 

Ker sem imel s seboj tudi dve knjigi o risanju ljudi in živali, je ena izmed udeleženk sama naštudirala, kako se korak za korakom nariše konja, tako da smo vsi osupnili. Pred tem pa je zapolnila že dva lista! Do naslednjič sem ji obljubil tudi fotografijo šopka gladiol, da si bo z njo pomagala ilustrirati izbrani haiku.
Ena izmed udeleženk je v knjigi o risanju živali iskala kako enostavno žival, da bi jo naštudirala in jo nato naučila risati svoja dva otroka, ki komaj čakata, da se vrne. 

V prvem modulu ilustracije so se ženske in dekleta izkazale za presenetljivo dobre risarke. Nekatere so tiho in brez vprašanj v dveh urah zapolnile ves list z detajlno ilustriranimi motivi, druge so porisale dva ali tri liste, delale skice in sproščeno ustvarjale. Premagale so strah pred belim listom, pred neznanim pričakovanjem in zaslutile, da lahko v ustvarjanju uživajo, izražajo svojo domišljijo in premagajo strah pred napako. Dve uri sta minili, kot bi mignil, in zanimalo jih je, kdaj se dobimo naslednjič.

V ponedeljek, 26. junija 2017, ob 17. uri,  je v  obnovljeni dvorani ZPKZ Maribor potekala proslava ob obeležitvi dneva državnosti. Prireditev je pripravila skupina zaprtih oseb pod vodstvom gospoda Toneta Partljiča, ki je vključena v projekt »Vključujemo in aktiviramo!« Javne agencije za knjigo RS ter se tedensko sestaja na srečanjih skupine, kjer pridobivajo besedne, likovne in socialne veščine.

Imenovana skupina je skupaj z doktorico glasbene Inge Breznik zapela himno. Slavnostni nagovor je imel direktor ZPKZ Maribor, gospod Robert Šilc. V nadaljevanju programa so udeleženci proslave (zaprte osebe, zaposleni iz vrst oddelka za vzgojo in iz oddelka za varnost ter zunanji povabljeni gostje) prisluhnili interpretaciji Zdravljice v izvedbi gospoda Rada Pavalca, uglasbeni izvedbi Prešernove Nezakonske matere, ki jo je odpela dr. Inge Breznik in dramskim vložkom v izvedbi skupine zaprtih oseb skupaj z njihovim mentorjem, g. Partljičem.

Pri izvedbi programa proslave je sodeloval mladi bobnar Jakec Krčovnik, sceno je pomagal ustvariti Andrej Jurkovič, za osvetlitev in ton je poskrbel Rok Mlaker. Prisotna sta bila tudi novinarka in fotograf medijske hiše Večer, ki je prispevek o dogodku objavila v časopisu Večer v sredo, 28. 6. 2017.

Prireditev sta povezovali strokovni delavki Urška Tropenauer in Barbara Drumlič.

Proslave ob dnevu državnosti se je udeležilo 46 zaprtih oseb, in sicer 41 obsojenih oseb ter 5 pripornikov, ki so napolnili zavodsko dvorano do zadnjega kotička. Proslavo so zaključili v prijetnem vzdušju s pesmijo Dan ljubezni, ki jo je zapela celotna dvorana skupaj z gostjo dr. Breznik. 

Zavod za prestajanje kazni zapora v Mariboru se je v letu 2017 pridružil inštitucijam, ki sodelujejo v projektu »Vključujemo in aktiviramo!«. S plakati po oglasnih deskah vabijo zapornike, naj se pridružijo delavnicam, ki jih bo kot mentor vodil pisatelj Tone Partljič, s katerim bo sodeloval ilustrator Arjan Pregl. Strokovna sodelavka v ZPKZ Maribor bo Mojca Arko Cipot.

V začetku decembra je ob zaključku celoletnega projekta »Vključujemo in aktiviramo!« potekala prireditev, ki jo je vodil mentor projektne skupine pisatelj Lenart Zajc skupaj z gostom Andrejem Rozmanom Rozo. 

Pridružile so se jima je tudi ilustratorka Andreja Peklar, ki je sodelovala  v projektu kot mentorica ilustriranja ter koordinatorki projekta iz Javne agencije za knjigo RS. Svoje literarno ustvarjanje so prestavili tudi udeleženci projekta.

Več v vabilu.

Na delavnicah nadaljujemo s skupinskim pisanjem kriminalne zgodbe, ki jo bomo objavili v zborniku projekta.

Tokratno delavnico je obiskal raper Rok Terkaj, s katerim smo sestavili pesem:

Verjemi v to

Tudi če te je prinesla vrana, imej strast kot otrok,
tudi če je globoka modrina morja, vanjo naredi skok,
bolj kot milijon evrov so pomembni vitamini, to je življenje in potepanje z delfini.
Mir, gremo na pir in povemo si par šal,
tudi zatirani se upira s strastjo z domišljijo, da je kralj.
Stric pove vic in gre v službo z dobro družbo,
v gorah in glasbi ni nikoli tužno.
Važno je, da dobro daješ, in to je dobrota,
prijateljstvo v tišini, tudi če je sirota.
Na koncu teme vedno najdi luč,
za katero ne obstaja ključ.

Takole poteka skupinsko načrtovanje in pisanje kriminalke v Postojni.

18. aprila v dopoldanskih urah smo v postojnski Knjižnici Bena Zupančiča v okviru projekta »Vključujemo in aktiviramo!« obeležili svetovni dan knjige. Srečanje je bilo organizirano kot spremljevalna dejavnost dogodka Noč knjige 2017. Pogovor je vodil slovenski pisatelj Lenart Zajc, ki pa je v goste pripeljal literarno kritičarko Ano Geršak. Izvedeli smo marsikaj zanimivega s področja literarnega ustvarjanja in literarne kritike. Dogodka smo se udeležili uporabniki in zaposleni iz Stanovanjske skupine Postojna Društva Vezi, Dnevnega centra Šent Postojna in iz postojnske dislocirane enote SVZ Dutovlje. Še posebej smo bili veseli obiska zunanjih obiskovalcev.

Včeraj smo začeli z delavnicami v Postojni.
Meni je bilo prav fajn, upam, da tudi udeležencem! Čas je hitro pobegnil.

Janez Ramoveš je prav poseben pesnik. Njegova poezija je otožna in presenetljivo duhovita obenem. In ko jo recitira v svojem jeziku, zagotovo veš, da v pesmi ni niti ena sama beseda zlagana, saj te zadene nekam v telo, v telo duha. Nagrada za njegovo branje v Senožetih, kjer smo se zbrali, da bi poslušali njegove pesmi, ki so jo glasbeno interpretirali Uršula Ramoveš in Fantje iz Jazbecove grape, je bil spontani smeh, pa tudi navdušeno ploskanje v ritmu glasbe in zadovoljstvo na obrazih udeležencev naših ViA delavnic. Nepozaben umetniški dogodek v majhni in hladni dvoranici, ki jo je ogrela glasba in poezija.

Igranje s Stanko Hrastelj v Društvu Novi paradoks

Igranje ni preprost roman; njegova tema je počasen zdrs glavne junakinje v shizofrenijo. V sklopu projekta Vključujemo in aktiviramo! so ga udeleženci iz Društva Novi paradoks prav zaradi tega dobili v branje kot zadnjo knjigo pred zaključkom naših srečanj – in za večino je bila knjiga zares pretrd oreh; zaradi pomanjkanja zbranosti ga niso mogli prebrati. A ta oreh je strla avtorica, ko nas je obiskala v Medvodah. S svojo toplino in neposrednostjo je takoj po prihodu razbila led. Če bi pred tem morda pomislila, da je pogovor o shizofreniji med našimi udeleženci nekaj, čemur bi se veljalo izogniti, bi se zdaj prepričala v nasprotno. Stanka Hrastelj nam je pripovedovala o literarni zgodbi, ki se je prepletala z  zgodbo resnične osebe. Udeleženci so zbrano poslušali in radovedno spraševali. Vedeti so hoteli vse in še več: zakaj, kako, čemu? Želeli so podeliti svoje izkušnje, izvedeti več. Bi lahko morda prišel v našo skupino še kak psihiater? Žal, v sklopu naših srečevanj, prepozno. Stanka nam je povedala, da sprva v romanu ni niti z eno samo besedo omenila, da gre za shizofrenijo; le čisto na koncu je zapisala besedico bolezen, a jo je urednica prepričala, da jo je zamenjala z besedo shizofrenija. Avtorica je menila, da to ne bi bilo potrebno, ker je bolezen pač bolezen, ne glede na to, kako jo poimenujemo. Toda ne – udeleženci so se v en glas strinjali, da je treba stvari poimenovati s pravo besedo, da se je treba o shizofreniji odkrito in glasno pogovarjati. Tako! Bravo, naši udeleženci. Vključujmo in aktivirajmo tudi širše!

Prireditev ob svetovnem dnevu duševnega zdravja v Društvu Novi paradoks

V enoti Senožeti Društva Novi paradoks so udeleženci delavnic projekta "Vključujemo in aktiviramo!" s svojo mentorico, pisateljico Neli Filipić, nastopili s predstavitvijo svojih literarnih besedil. 

Alma Karlin je bila nekaj zelo posebnega v svojem času in prostoru. Na videz krhka in bolehna, oborožena le s svojim izjemnim znanjem jezikov in neizmerno radovednostjo, je prepotovala ves svet. Še preden je našo ViA skupino v Medvodah obiskal pisatelj Milan Dekleva, ki je Almo Karlin z občutljivostjo umetnika in pronicljivostjo velikega ustvarjalca opisal skozi štiri časovna obdobja v njenem življenju, smo se že veliko pogovarjali o njej. Seznanili smo se z njenim življenjepisom in s prstom na zemljevidu potovali po njenih poteh. Almina zgodba nas je presunila, knjiga Milana Dekleve pa navdušila. Zato je bil njegov obisk literarna poslastica. Dve šolski uri sta minili kot bi trenil. Dekleva nam je povedal, da se je za pisanje o Almi odločil sam, iz spoštovanja do njenega dela in življenja. Iz njegove pripovedi smo izvedeli še veliko več o Almi, pa tudi o njegovem lastnem ustvarjanju – o pesmih, pravljicah in romanih. To je bil vrhunski obisk.

Kdo sploh še piše pisma? Kako pogosto nas v poštnem nabiralniku presenetijo pisma? Pisanje pisma je intimno sporočilo. Odločili smo se, da ga bomo spremenili v »umetnost po pošti«. Izbrali smo naslovnika, mu napisali pismo, izdelali pisemsko ovojnico ter jo okrasili na sprednji in zadnji strani. Celo znamko smo sami izdelali. To je bilo igrivo in ustvarjalno srečanje. Pisanje pisem je lahko tudi zabava. Pisemska vsebina pa ostaja skrivnost …

Udeleženci ViA delavnic iz Društva Novi Paradoks so spomladi prebrali knjigo Mesečinska struna Svetlane Makarovič. Knjiga se jih zelo dotaknila in veselili so se obiska dveh umetnikov, ki sta z Makarovičevo sodelovala pri bralnih nastopih.

Končno sta bila 22. junija z nami – glasbenika in glasbena ustvarjalca ter glasbena pedagoga Barja Drnovšek in Bojan Cvetrežnik. S seboj sta prinesla cel kup instrumentov, da bi jih bilo dovolj za en majhen orkester. Za uvod sta nam zaigrala nekaj glasbe ter nam pripovedovala o svojem umetniškem delu ter o posebnem naključju: v Mesečinski struni junaku Tiborju poči struna na violini in podobno se je zgodilo tudi na nastopu, ki sta ga imela z Makarovičevo.

Glasbenika pa nas nista očarala le s čudovito glasbo, ki sta jo izvabljala iz svojih glasbil, te sta nam tudi razkazala in o njih marsikaj povedala. Povabila sta nas v glasovno igro, s katero smo se preizkusili v ritmu, udeležencem pa pripravila še nekaj presenečenj; tako so lahko soustvarjali zvok s pomočjo treh različno polnjenih kozarcev, še bolj zabavno pa je bilo ustvarjanje glasbe na posebni aplikaciji na računalniški tablici. S preprostim potegom prstov je nastajal zvok, ki ga je Cvetrežnik spremljal z igro na violino. Udeleženci so imeli tako ne le prvovrstni glasbeni užitek (umetnika sta tudi izpolnila nekaj glasbenih želja), pač pa so s soustvarjanjem zvoka doživeli povsem novo izkušnjo.

Zares navdihujoč dogodek!

Dne 18. 4. 2017 smo v okviru mednarodnega dogodka Noč knjige organizirali spremljevalno prireditev z naslovom Vizualna poezija.

Kaj je to, vizualna poezija? Nekaj zahtevnega in običajnemu človeku nedosegljivega, kar delajo le pravi umetniki, navdahnjeni z nam odmaknjeno Lepoto? Ali pa je to lahko tudi igra s škarjami, papirjem in lepilom, ki se ji prepustiš na deževni popoldan brez strahu, da je treba kaj vnaprej znati, sicer bo narobe, grdo ali neprimerno? Negotovosti je bilo zelo malo, igrivo vznemirjenje je med udeleženci hitro zmagalo in dalo elan za raziskovanje, ki je obrodilo sadove. Nastali izdelki, plod trenutne zamisli in inspiracije, govorijo sami – in govorijo več, kot so morda »popoldanski« umetniki nameravali povedati. Gledalec lahko išče (tudi skriti) pomen in se sprašuje o sanjah, ki jih sanja – včasih ranjena – duša. Podobe srca, ladje, sonca in podobno so večni arhetipi, ki jim besede, iz katerih so nastale, dajejo individualno sporočilo. Naključno ali namerno izpisane besede govorijo zase: zloglasnik, zapor, dovolj imam, priložnosti in problemi, novo ime … Kaj vse bi še lahko nastalo, ko le ne bi čas tako hitro minil. Minil v radostnem ustvarjanju. Je sploh še kaj lepšega, kar čas lahko nudi?

Udeležence delavnice v Društvu Novi paradoks je tokrat obiskal pesnik in esejist Jure Jakob. Pogovor o njegovem delu, predvsem o knjigi Hiše in drugi prosti spisi, je vodila mentorica Neli Filipić, vprašanja pa so gostu postavljali tudi udeleženci sami. 

V Društvu Novi paradoks je z izvajanjem ilustratorskega modula nadaljeval mentor Damijan Stepančič. Udeleženci so izpopolnjevali tehniko risanja portretov.

V Društvu Novi paradoks je z izvajanjem ilustratorskega modula začel mentor Damijan Stepančič. Udeleženci so risali portrete.

V februarju so uporabniki društva Novi Paradoks spoznali avtorja knjige Živalska kmetija, Andreja Rozmana Rozo. Povedal je, kako je knjiga nastala in iz česa izhaja. Že pred njegovim obiskom smo se o knjigi pogovarjali, kasneje pa jo tudi prebrali. Branje je obrodilo kratko razmišljanje na to temo ter obnovo knjige:

Monika Žefran
Razmišljanje ob prebrani knjigi: Živalska kmetija (A. R. Roza/D. Stepančič)

Knjigo sem prebrala in se mi zdi zelo zanimiva in izvirna. Iz stripa in teksta sem razbrala pregovor: »Beseda ni konj«. Res škoda, da besede ne morejo biti konj.
Živali v stripu so imele človeško podobo, med seboj so se pogovarjale in tarnale, da jih ljudje samo izkoriščajo za svoje pridelke in delovno silo, zato so se začele upirati. Niso želele biti več udomačene, temveč svobodne.
Živali so lahko čuteča bitja, ki so udomačena. Škoda se mi zdi le, da te živali uporabljajo (»izrabijo«) ljudje za hrano oz. meso, za govedino na primer. Za krave molznice je pa prav, da nam dajejo mleko za mlečne izdelke, prašičev pa po mojem mnenju ne bi bilo treba mučiti za pridobljeno meso.

Veronika Stečuk
Obnova prebrane knjige: Živalska kmetija  (A. R. Roza/D. Stepančič)

V začetku so živali živele na kmetiji, kjer jim je gospodaril kmet Janežič. Živali niso bile zadovoljne z vodenjem kmetije, zato so se odločile, da se znebijo človeka. Same so začele gospodariti. Namesto gospodarjev so bili pujsi; živali so odšle živeti v hišo. Na skupnem sestanku so se pogovarjali, kako bodo delali. Zgradili so mlin na veter, da bodo imeli elektriko.
Prašič Kepca jih je izdal. Skupaj z njim sta sodelovala dva pripadnika kmetije. Zrušili so elektrarno in uničili del pridelka. Vse izdajalce so usmrtili. Konj je imel ranjeno nogo, zato so poklicali veterinarja, pa mu žal ni mogel pomagati. Konja Bokserja so umorili in so ga pokopali.
Na koncu so se prašiči oblekli v človeške obleke in so se zopet združili s človekom. Klicali so jih prasci. Druge živali pa se niso počutile enakopravne.