Kakšen vtis je sejem v Milanu naredil na vas?

V Italiji se po novem v manj kot dveh mesecih zvrstijo kar trije pomembni knjižni sejmi: med Bologno in Torinom se je letos namreč prvič odvil tudi knjižni sejem v Milanu. Verjetno tudi zato, ker gre za prišleka v primežu dveh uveljavljenih prireditev, so se organizatorji res potrudili, da je že prvič vse potekalo bržkone brezhibno. Sejem z impresivnim številom sodelujočih se je odvijal na ogromnem sodobnem sejmišču, katerega velikost lahko učinkuje kar nekoliko zastrašujoče. Zato kljub sicer živahnemu utripu v glavnem ni bilo zares čutiti gneče – dogodki, ki sem jih po naključju videl, so bili relativno dobro obiskani, mnogi kotički s kavo in rogljiči nikoli prazni. Ne nazadnje, organizatorji sejma, četudi ponosni na številke, radi poudarjajo, da pri tem sejmu ne gre za knjige, temveč za – knjigo.

Kako so potekali sestanki s tujimi založniki? Ste imeli dneve zapolnjene z ustvarjanjem novih znanstev in koliko koristnih kontaktov, ki jih boste vzdrževali tudi v prihodnje, ste dobili?

Znotraj programsko in prostorsko samostojnega dela sejma, posvečenega trgovanju z avtorskimi pravicami, sva imela s kolegico kakšnih dvanajst intenzivnih uradnih sestankov s tujimi založniki, uredniki in agenti, za katere smo bili dogovorjeni vnaprej, in še nekaj spontanih dodatnih srečanj. Med vsemi zbranimi kontakti je bilo za nas za dolgoročno vzdrževanje stikov posebej zanimivih kakšnih petindvajset.

Ste imeli s kakšnim geografskim področjem/državami več stika kot z ostalimi?

Verjetno ne preseneča, da je bilo na sejmu največ Italijanov, kljub temu pa sva bila v stiku med drugim še z založbami iz Kanade, Francije, Velike Britanije, Egipta, Nemčije, Ukrajine, Nizozemske, Portugalske in Madžarske. Čeprav je bilo zanimivo primerjati izkušnje in zagate z založnikom iz Egipta, je bilo vsekakor poučno tudi spoznavanje kulturnih razlik med Slovenijo in Italijo, naj je šlo za kolege iz Gorice, s katerimi bi se skoraj laže srečali doma, ali tistimi iz Milana, ki so na sestanek pridrveli tako rekoč naravnost iz svoje pisarne.

Na sejmu ste bili prisotni kot ponudnik licenc oz. ste knjižne naslove poskušali prodati v tujino. Kako ste naredili izbor ponudbe in kakšen je bil odziv?

Osredotočili smo se na sedem avtorjev, ki so se nam zdeli primerni za tovrstno promocijo. Med konkretnimi deli so bile kratke zgodbe, roman, poezija. Poezija – po pričakovanjih – ni zanimala skoraj nikogar. S kratko prozo ni bilo bistveno bolje, največ zanimanja pa je bilo seveda za romane, ki jih je ne samo laže predstaviti, temveč si potencialni kupec o njih tudi najhitreje ustvari svojo sliko, četudi nepopolno. Pomembno je, da je začelo največ založb resno poslušati predvsem ob omembi ugodnih podpornih mehanizmov za izdajo slovenskih del pri tujih založbah. Ironično pa je, da je nemara največji interes pokazal predstavnik najmanjše izmed vseh založb, s katerimi smo se srečali v živo – in to za poezijo.

Za zaključek …

Sodelovanje na tovrstnih založniških prireditvah vsekakor že v izvirno oblikovanje knjižnega programa vnaša nove spremenljivke, ki jih bo treba v prihodnje temeljiteje reflektirati, poleg tega pa bi si bilo predvsem treba prizadevati za trajnejše sodelovanje z avtorji. Bomo nadaljevali!