Dela so predstavljena na prireditvi Books at Berlinale, dogodek pa poteka v sodelovanju s Frankfurtskim knjižnim sejmom vse od leta 2006. Prijavljena dela morajo biti novejše izdaje, najraje zadnjih dveh let, na letošnji festival pa jih je prispelo 130 iz 30 držav. V končni izbor se jih je uvrstilo 12 in te so založniki, literarni agenti ali lastniki avtorskih pravic predstavili na t. i. pitchu, pri čemer je imel vsak na voljo točno deset minut, da prepriča nabito polno dvorano zbranih producentov. Ali so bili pri tem uspešni, se izkaže že takoj po končanih predstavitvah, ko se pričnejo pogovori.

Filmski program letošnjega Berlinala pokaže, da so literarna dela še vedno pogosto predloga za filmske uspešnice. Ameriški film The Dinner (Večerja) je nastal po istoimenskem romanu nizozemskega avtorja Hermana Kocha, ki je preveden tudi v slovenščino, poljski film Pokot (Živalska sled) je nastal po romanu Olge Tokarczuk, nemška drama Rückkehr nach Montauk (Vrnitev v Montauk) pa po romanu Montauk: eine Erzählung (Montauk: pripoved) Maxa Frischa, prav tako prevedenem v slovenščino, medtem ko je za nadaljevanje kultne uspešnice devetdesetih, T2 Trainspotting literarno predlogo spet 'priskrbel' Irwin Welsh.

In (novejše ter potencialne) filmske adaptacije slovenskih knjig?

Videti je, da se zadnja leta odnos do filmskih adaptacij spet izboljšuje, tako v smislu količine kot odziva javnosti.

Kot poosamosvojitvenega prvaka bi v tem smislu veljalo izpostaviti prekmurskega romanopisca Ferija Lainščka, ki se je zdel mikaven vrsti režiserjev (po njegovih predlogah so bili posneti filmi Halgato, Mokuš, Traktor, ljubezen in rock'n'roll, Hit poletja ... ), najbolj pa sta se avtorsko ujela z Markom Naberšnikom. Ta je režijsko spretno ekraniziral roman Petelinji zajtrk, ki velja za tretji najbolj gledan slovenski film, za film Šanghaj pa je Naberšnik priredil Lainščkov roman Nedotakljivi.

Slovenska kinematografija je šele v zadnjih letih začela bolj sistematično podpirati mladinski film, kot scenarist pa je na tem področju prvi našel nišo Matjaž Pikalo, ki je podpisan že pod dva igrana celovečerca: Rdeča raketa (režija Vojko Anzeljc, 2015) in Nika (režija Slobodan Maksimović, 2016), nedvomno pa ima filmski potencial vsaj še njegov roman Modri E (1998). Ta je pred leti avtorju prinesel nemalo pravnih in finančnih težav zaradi osebe, ki se je domnevno prepoznala v njegovem literarnem protagonistu. V kontekstu mladinskih filmov velja omeniti vsaj še sveže partnerstvo režiserja Igorja Šterka in pisatelja Dušana Čatra, ki je rodilo kritiško pohvaljen film Pojdi z mano (2016) po istoimenskem romanu iz leta 2008.

Miha Mazzini, eden bolj prevajanih slovenskih avtorjev, je tudi izkušen scenaristični predavatelj, režiral pa je tudi vrsto uspešnih kratkih filmov. Po njegovem romanu Kralj ropotajočih duhov je bil istega leta posnet celovečerec Sladke sanje (Sašo Podgoršek, 2001), trenutno pa je v poprodukciji njegov roman Izbrisana (2015), ki ga je v celovečerni formi režiral kar sam. Podobno prehajanje med obema področjema je značilno tudi za Gorana Vojnovića, ki je v nasprotju z Mazzinijem po formalni izobrazbi režiser, vendar zaenkrat pri kritiki in občinstvu uspešnejši kot romanopisec.

V porastu adaptacij velja poleg mladinskih filmov omeniti tudi prve resnejše žanrske poskuse v smislu kriminalk, kot sta filma Psi brezčasja (režija Matej Nahtigal, 2015) po romanu Zorana Benčiča in Pod gladino (režija Klemen Dvornik, 2016), pri katerem je šlo za precej svobodno adaptacijo romana Cimre (1995) Maje Novak. Podobno atmosfero »skandinavskega noirja« premore tudi najnovejši roman kresnikovega nagrajenca Tadeja Goloba Jezero, ki kar kliče k filmski adaptaciji, že pred Golobovim žanrskim ekskurzom pa sta veliko filmičnosti izkazala hitchcockovska romana Obiskovalec (1997) in Sence v očesu (2000) gledališkega režiserja in dramatika Matjaža Zupančiča, vendar teh zgodb začuda (še) ni zagrabil noben cineast.

Sicer pa ostaja zgolj v obliki filmskega obeta še marsikatera »velika nacionalna zgodba«, kot sta na primer na resničnih zgodbah temelječi družinska saga z avstrijske Koroške Angel pozabe (2011) Maje Haderlap in pa rašomonska mojstrovina Draga Jančarja, To noč sem jo videl (2010), ki obe zaobjameta turbulenten zgodovinski čas skozi pretresljivo intimno zgodbo.

In vaša ideja za »Knjige na Berlinalu«?