Janja Vidmar (1962) je avtorica več kot petdeset knjig, številnih scenarijev, gledaliških in radijskih iger, kolumn in člankov. Za svoja dela je prejela številne državne in tudi mednarodne nagrade: večernico (1998 in 2008), desetnico (2006 in 2013), zlato paličico in uvrstitev v častni seznam IBBY (2010), Glazer Charter (2007), zlato medaljo (Medaglia d’oro) v Trentu (1999) ter nominaciji za spominsko nagrado Astrid Lindgren (2013 in 2014). Velja za eno najpopularnejših mladinskih pisateljic v Sloveniji, mnoga njena dela pa se uspešno prodajajo tudi v tujini. Njene knjige so že bile prevedene v albanščino, srbščino, nemščino, hrvaščino, madžarščino, bolgarščino, italijanščino in angleščino. Njen mladinski opus je zelo raznolik, piše od realističnih pripovedi do otroških kriminalk in pustolovskih ali fantazijskih zgodb, med najuspešnejšimi pa so njeni socialno-psihološki romani: Debeluška, Princeska z napako, Sonce poletja, ZOO … V italijanskem prevodu so doslej izšli tri njeni romani: Moja Nina, Pink in Kebarie – slednji (Besa Muci, 2021) je v prevodu Gaje Lucie Scuteri doživel veliko pozitivnih odzivov med italijanskimi bralci, pa tudi strokovno javnostjo. Janja Vidmar živi in dela v Mariboru, kjer jo navdihujejo vinogradi, njena hčerka in dve muci.

Jelka Godec Schmidt (1958) je priznana ilustratorka, slikarka, striparka in pisateljica. V skoraj petdesetih letih je z njenimi likovnimi upodobitvami izšlo več kot sto knjig za otroke in mladino, redno pa ustvarja tudi za reviji Ciciban in Cicido. Ilustrirala je številne učbenike in poljudno-izobraževalna besedila. Oblikovala je več koledarjev, plakatov in lutke za lutkarja Cveta Severja. Od leta 1995 redno sodeluje na razstavah slovenskega bienala ilustracije, imela pa je tudi veliko samostojnih razstav. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Posvetila se je tudi pisanju knjig za otroke, predvsem stripu (Vrtec Pri veseli kravi, Cicibanda) in avtorski slikanici. Njena serija Škrat Zguba in kameleon je prevedena v mnoge jezike. Iz njenega umetniškega opusa izstopajo likovne upodobitve: Bisernica, Muca prede nitke zlate, Petelinček Kratkorepec in druge bolgarske ljudske o živalih, Grimmove pravljice in še veliko drugih. Njene avtorske zgodbe so zbrane v antologiji Jumpajdija, jumpajda! Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugim Levstikovo nagrado, nagrado Hinka Smrekarja in Levstikovo nagrado za življenjsko delo.

Jelka Reichman (1939) je slikarka in ena najpomembnejših slovenskih knjižnih ilustratork. Njen opus obsega več kot 200 knjižnih projektov. Z založbo Mladinska knjiga sodeluje že od leta 1964. Njena umetniška pot se je začela z ilustriranjem pravljice Šivilja in škarjice Dragotina Ketteja. Ilustrirala je še knjige Josipa Ribičiča (Miškolin, Nana, mala opica), Kajetana Koviča (Moj prijatelj Piki Jakob, Maček Muri, Pajacek in punčka, Zmaj Direndaj, Zlata ladja), Svetlane Makarovič (Strašni volk), Leopolda Suhodolčana (Cepecepetavček), Mihe Mateta (Šola igrač), Srečka Kosovela (Medvedki sladkosnedki), Prežihovega Voranca (Levi devžej), Janeza Bitenca (Tri muce), Polonce Kovač (Mišek), zbirko pravljic Zlata ptica in druge. Njene likovne podobe bogatijo tudi reviji Cicido in Ciciban. Del njenega bogatega opusa je zbran v antologijah Čudežni vrt in Rasla je Jelka. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med njimi Levstikovo nagrado, nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo in Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Jelka Reichman je častna meščanka Ljubljane, bila pa je tudi Slovenka leta.

Jure Engelsberger (1977) riše in ilustrira že od malega. V osnovni šoli je ustvarjal plakate za praznike nekdanjega sistema in zbiralne akcije papirja. V srednji šoli je ustanovil punk skupino Racija, ki je med letoma 1995–2000 posnela tri albume. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in šolanje nadaljeval na Aalto University School of Arts, Design and Architecture v Helsinkih. Ukvarjal se je s stripom, klasično animacijo in časopisno ilustracijo. Oblikoval je tudi celostne grafične podobe, cede ovitke in koncertne plakate. Poleg tega je igral tudi v različnih glasbenih zasedbah kot kitarist in bobnar ter pisal glasbo in besedila. Po letu 2011 se je posvetil izključno knjižni ilustraciji za mladino in otroke. V prostem času se še vedno ljubiteljsko ukvarja z glasbo in kamišibajem. Za svoje delo je prejel precej priznanj, nominacij in nagrad, med njimi tudi Award of Typographic Excellence, nagrado zlata ptica za oblikovanje in ilustracijo, priznanje odličnosti na bienalu Brumen, diplomsko priznanje za posebne dosežke na ALUO, nagrado zlati kamišibaj in priznanje Hinka Smrekarja. Knjige z njegovimi ilustracijami so prejele večernico, Cankarjevo priznanje, znak kakovosti zlata hruška in nagrado zlata hruška.

Jurij Devetak (1997) je rojen v Trstu. Po končanem študiju se je vpisal na akademijo Scuola Internazionale di Comics v Padovi, kjer je tri leta študiral stripe. Od leta 2018 sodeluje z raznimi slovenskimi časopisi in revijami, tudi zamejskimi. Kot ilustrator je dve leti sodeloval z Dnevnikovim Objektivom. Leta 2022 je izšla njegova prva knjiga Nekropola (roman v stripu po znamenitem avtobiografskem romanu Borisa Pahorja). Leta 2023 je izšel strip za otroke Deva iz Devina, ki je nastal v soavtorstvu s slovenskim pisateljem in pesnikom Markom Kravosom. Obe knjigi sta bili prevedeni v nemščino in italijanščino.

Lila Prap (1955) je avtorica knjig za otroke. Po izobrazbi je arhitektka, a se je po nekaj letih ukvarjanja z arhitekturo, oblikovanjem in poučevanjem gradbenih predmetov in umetnostne zgodovine posvetila samo ustvarjanju za otroke. Napisala in narisala je veliko avtorskih slikanic, ki so bile prevedene v več kot 30 jezikov. Med najbolj prevajanimi so knjige Zakaj?, Dinozavri?!, Moj očka, 1001 zgodba, Pasji zakaji, Mačji zakaji, Kam gredo sanje in Živalski slovar. Po slikanici Zakaj? so na Japonskem posneli serijo risank. Za slikanice je prejela več nagrad v Sloveniji, tako za ilustracijo kot za oblikovanje, in bila nominirana za literarno nagrado. Uvrščena je bila na častno listo IBBY, njena dela so uvrstili tudi med posebne omembe zbirke Bele vrane. Bila je nominirana za Deutscher Literaturpreis, za spominsko nagrado Astrid Lindgren in nagrado Hansa Christiana Andersena. Njene ilustracije so bile razstavljene v različnih galerijah po svetu.

Maja P. Kastelic (1981) je akademska slikarka, ilustratorka in avtorica slikanic za otroke. Poleg umetnosti je študirala filozofijo in teorijo vizualne kulture. Na področju ilustracije deluje od leta 2015, pred tem se je desetletje posvečala retuši stenskih poslikav. Za svoje delo je prejela številna priznanja in nagrade, med drugim plaketo bienala ilustracije v Bratislavi, nagrado Etisalat Children Literature Award v ZAE in bila uvrščena na častno listo IBBY, doma pa tudi Levstikovo in nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico ter priznanje in plaketo Hinka Smrekarja. Uvrščena je bila v izbor Illustrators Exhibition na knjižnem sejmu v Bologni, v zbirko Bele vrane ter med USSBY Outstanding International Books. Razstavljala je na številnih selekcioniranih razstavah, med drugim na The Original Art, na bienalu v Bratislavi, Le Immagini della Fantasia, dPICTUS v Frankfurtu in na natečaju Nami. Po slikanici Deček in hiša, njenem avtorskem prvencu, je bila ustvarjena tudi lutkovna predstava. Sodeluje z najuglednejšimi slovenskimi in tujimi založbami, njene slikanice pa so izšle v 23 jezikih po vsem svetu.

Manica K. Musil (1974) je študirala arhitekturo in za svoj prvi projekt v soavtorstvu z arhitektko Matejo Katrašnik, ki je bil nominiran za Plečnikovo nagrado, prejela glavno nagrado za najboljšo realizacijo na mednarodnem arhitekturnem tekmovanju Leonardo za mlade arhitekte v Minsku. Je soavtorica 11 slovenskih poštnih znamk. Med letoma 2011 in 2022 je pri različnih slovenskih založbah izdala 15 otroških knjig, ki so prevedene v več kot petnajst jezikov. Po slikanici Pobalinska pujsa je bila leta 2016 v Lutkovnem gledališču Maribor uprizorjena lutkovna predstava. Manica K. Musil je za svoje delo prejela številne nagrade, med drugim nagrado za najlepše oblikovano knjigo za otroke in mladino na Slovenskem knjižnem sejmu, večkrat priznanje, častno omembo in dve zlati medalji na natečajih revije 3x3, večkrat posebno nagrado na BookILL Festu v Novem Sadu, tri njene slikanice so se na natečaju Hiii Illustration na Kitajskem uvrstile v kategorijo Best of the Best, častno omembo na natečaju Global Illustration Award, dve nagradi za ilustracijo na Moskovskem knjižnem sejmu, več nominacij na natečaju Little Hakka, posebno priznanje na hrvaškem bienalu ilustracije in Glazerjevo listino.

Marjan Manček (1948) je likovni samouk, ki se je med študijem v Ljubljani preživljal z risanjem karikatur za slovenske in tuje časopise in revije. Ustvarja knjižne ilustracije, stripe in avtorske slikanice. Ilustriral je več kot 200 knjig, od tega 33 avtorskih, likovno zasnoval pet lutkovnih predstav in ustvaril deset kratkih animiranih filmov. Za svoja dela je prejel več priznanj doma in v tujini. Njegove karikature sta objavili tudi dve evropski antologiji risanega humorja in satire, Opus International (Pariz, 1972) in Satirikon (Berlin, 1980). Za svoje ilustracije je prejel Levstikovo nagrado, Levstikovo nagrado za življenjsko delo, nominacijo za nagrado Hansa Christiana Andersena in nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo.

Marjanca Jemec Božič (1928) je akademska slikarka in ilustratorka. Od leta 1955 njene hudomušne in barvite likovne podobe bogatijo revije, učbenike in več kot 200 knjig. Prva knjiga, za katero je ustvarila ilustracije, je bila Franca izpod klanca Kajetana Koviča. Na dolgi ustvarjalni poti je ilustrirala dela vseh osrednjih slovenskih pisateljev in pesnikov, ki pišejo za otroke. Njene podobe v slikanicah, kot so Piko Dinozaver Leopolda Suhodolčana, Nana, mala opica Josipa Ribičiča, V mestu Polonce Kovač, Juri Muri v Afriki Toneta Pavčka, Melje, melje mlinček Anje Štefan, so pomemben del zakladnice književnosti za otroke. Velik del njenega bogatega opusa predstavlja antologija Pravljični cvet (2013). Njeno sodelovanje z revijo Ciciban traja že od samih začetkov revije, dobrih sedem desetletij. Svoja dela tudi razstavlja na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah. Na Japonskem je prejela nagrado za TV ilustracijo, prvo nagrado UNICEF za ilustracijo voščilnice, večkrat Levstikovo nagrado, Kajuhovo nagrado, Levstikovo nagrado za življenjsko delo in nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo.