Marko Kravos (1943) je slovenski pesnik, pisatelj in esejist iz Trsta. Njegove kratke zgodbe so znane po liričnih in domišljijskih elementih, polne so humorja in sredozemske čutnosti. Do zdaj je izdal 29 pesniških zbirk in 19 knjig za otroke, ki so bile večkrat nominirane za razne nagrade za otroško leposlovje. Njegova dela so prevedena v 29 jezikov, prejel je nagrado Prešernovega sklada in več italijanskih vsedržavnih nagrad: Astrolabio d'oro v Pisi, Premio Calabria v Reggio Calabriji, Premio Scrittura di frontiera v Trstu. Leta 2016 je prejel Zlatnik poezije, leta 2019 pa Schwentnerjevo nagrado za pomemben prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva. Med letoma 1996 in 2000 je bil predsednik slovenskega centra PEN, trenutno je predsednik društva Bralna značka in Skupine/Gruppo 85 iz Trsta. V zadnjem času sta v italijanščino prevedeni dve njegovi knjigi za otroke, in sicer Deva iz Devina (ilustracije Jurij Devetak, ZTT 2023) ter Hiša selivka (ilustracije Erika Cunja, Miš založba 2021).

Marta Bartolj (1979) je ilustratorka in avtorica. Magistrirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Za magistrsko delo, ki je izšlo tudi v knjižni obliki pod naslovom Kje si?, je prejela študentsko nagrado, priznanje za izvrstno slikanico brez besedila v sklopu nagrade Kristine Brenkove, znak kakovosti zlata hruška in bila uvrščena v zbirko Bele vrane. Vključena je bila v bienalno zbirko IBBY Silent Books in znotraj nje uvrščena na častno listo, bila je finalistka za Ananas Illustration Award na knjižnem sejmu v Pekingu. Ameriška izdaja knjige Kje si? (Every Little Kindness, Chronicle Books), za katero je pravice odkupilo že osem založb po vsem svetu, je prejela Ezra Jack Keats Honor, bila je finalistka za razstavo ilustracij na bolonjskem knjižnem sejmu in razstavljena v okviru The BRAW Amazing Bookshelf. Na Amazonu se je uvrstila med dvajset, v People Magazine pa med deset najboljših knjig leta 2021. Leta 2024 se je z ilustracijami iz avtorske brezbesedne knjige A smo že tam? uvrstila med finaliste za razstavo na knjižnem sejmu v Bologni. Sodeluje na razstavah doma in v tujini.

Maša Kozjek (1974) je ilustratorka, ki je ilustrirala že več kot 30 otroških knjig, sodeluje pa tudi z revijami. Za ilustracije iz knjig Lestev in sirček Miroslava Košute in Mačji sejem Kajetana Koviča je prejela nagrado zlata ptica. Med letoma 2012 in 2017 je ilustrirala in oblikovala uspešno otroško serijo o hišnih ljubljenčkih Dese Muck Čudežna bolha Megi, ki obsega deset naslovov. Bogato ilustrirana antologija Miroslava Košute Medved z miško na rami, za najmlajše izbrane in z novimi sladkane je poleg znaka kakovosti zlata hruška prejela še nominacijo za Levstikovo nagrado. Znak kakovosti zlata hruška je prejela tudi njena zadnja slikanica Repa velikanka Alekseja Tolstoja.

Maša P. Žmitek (1985) je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, danes pa deluje kot ilustratorka, kuratorka in producentka. Leta 2018 je prevzela vodenje Galerije Vodnikove domačije Šiška, v okviru zavoda Divja misel pa je vzpostavila slovenski Center ilustracije, ki ga tudi vodi. Zanima jo domišljijska ilustracija, glavnino časa pa posveča znanstveni ilustraciji, s katero zadnja leta upodablja bitja iz pradavnine. Njeni analogni interaktivni slikanici Po sledeh velikanov (Sesalci kenozoika, 2021 in Dinozavri jure, 2023) ilustracije oživita s posebno analogno animacijo. Ilustrirala je več knjižnih projektov za domače in tuje založbe, kot ilustratorka pa je med drugim razstavljala na slovenskem bienalu ilustracije, bienalu ilustracije v Bratislavi, na bienalu ilustracije Zlato pero v Beogradu ter v mnogih slovenskih in tujih galerijah. Za magistrsko delo na področju znanstvene ilustracije je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado, ob tem pa je tudi prejemnica nagrade Silver Award (GRAPHIS, New York), priznanja za odlično slovensko oblikovanje Brumen in priznanja zlata hruška. Bila je tudi uvrščena na častno listo IBBY.

Matej de Cecco (1979) je stripar, ilustrator, prevajalec in urednik. Študiral je prevajalstvo in vizualne umetnosti. Nekaj časa je bil urednik revije Stripburger. Kot prevajalec je prevajal predvsem dela, povezana z risanjem, in sčasoma tudi sam vse več risal. V letih 2006–2008 je risal stripovske pasice za revijo Pil Plus. Ustvaril je ilustracije za prenovljeno zbirko Blazno resno Dese Muck, iz katere je knjiga Blazno resno o šoli prejela priznanje moja najljubša knjiga slovenske sekcije IBBY. Knjiga Očarljivi poskusi z rastlinami je prejela znak za kakovost zlata hruška. Z Boštjanom Gorencem sta že od leta 2008 tandem pri ustvarjanju stripa Šnofijeva druščina. Objavlja ga revija Pil, dogodivščine Šnofijeve druščine pa so izšle tudi v treh knjigah. Za Pil sta ustvarila tudi strip, v katerem so glavni liki mladostnika Pilko in Čopka ter njun pes Šnofi. De Cecco je sodeloval z več slovenskimi založbami, agencijami, inštituti, opremil muzejske razstave in publikacije in sodeloval pri različnih oglaševalskih kampanjah, njegove ilustracije pa so vključene tudi v učbenike, v mobilne aplikacije in igre.

Matija Medved (1990) deluje na področju ilustracije, grafike, risanja, slikanja, animacije in oblikovanja. Oblikuje plakate, ilustrira knjige, časopise, revije, kot ilustrator sodeluje s tujimi mediji, kot so Bloomberg Businessweek, New York Times, Time Magazine, Forbes, Medium in drugi. Za ilustracije posebne izdaje študentskega časopisa Tribuna, ki je izšla kot moderna pravljica Zmaji v banji, je prejel plaketo Hinka Smrekarja in priznanje TDC New York za kolektivno delo. Ilustracije za poslovno finančno revijo Bloomberg Businessweek in likovno podobo Lutkovnega gledališča Ljubljana so bile uvrščene v arhiv American Illustration 37 in nagrajene in objavljene v reviji 3x3. Za plakate Jaz sem Frenk in Predmetenje je prejel dve Brumnovi nagradi. Njegove ilustracije za New York Times in Time Magazine so bile večkrat vključene v razstavo in katalog Društva ilustratorjev v New Yorku. Ilustracije iz serije One Day at A Time, objavljene na Medium, so bile nagrajene s priznanjem Hinka Smrekarja. Leta 2023 mu je Društvo ilustratorjev v New Yorku podelilo srebrno medaljo za serijo ilustracij iz kolumn za New York Times, še eno srebrno medaljo za serijo ilustracij za Center Rog in zlato medaljo za serijo knjižnih naslovnic za literarni festival Fabula. Je član kolektiva Ansambel.

Miha Hančič (1986), ki se podpisuje kot miha ha, je avtor stripov in ilustrator. Diplomiral je na Pedagoški fakulteti z diplomsko nalogo o avtorskem stripu. Za Stripburger je za zbirko Ta ljudske v stripu priredil zgodbo Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš (2017). Z Ramom Cunto sta ustvarila stripovski album Tik je šel v gozd po drva (2022), nekoliko poseben strip, v katerem vrstni red branja ni pomemben, saj se na vsaki drugi strani dogodek zaplete in razplete, zato se lahko nadaljujejo kjerkoli v knjigi. Zadnja leta največ ustvarja v tandemu s pisateljico Mašo Ogrizek. Skupaj sta ustvarila svet Kokokrišne in njene tete Kokodajse v knjigah Kokodajsa v mestu (2018), Kokomesto (2021) in Luka iz bloka (2022). Veliko knjig z njegovimi ilustracijami je prejelo znak kakovosti zlata hruška. Knjiga Tik je šel v gozd po drva je prejela priznanje zlata hruška, strip Urmal, mamutov prijatelj Jožeta Urbanije pa priznanje zlatirepec za najboljši domači strip za otroke in mlade. Njegove ilustracije so bile že dvakrat uvrščene na slovenski bienale ilustracije. Riše tudi za revije Ciciban, Cicido in Mavrica. Skupaj Z Ramom Cunto vodi stripovske delavnice za otroke.

Nataša Konc Lorenzutti (1970) je po izobrazbi dramska igralka, od leta 1999 pa se posveča književnosti, predvsem tisti za mlade bralce. Doslej je izdala že več kot dvajset knjižnih del za otroke in mladino in bila zanje velikokrat nominirana za različne slovenske nagrade, med drugim je prejela priznanje zlata hruška in se tudi uvrstila na častno listo mednarodne organizacije za mladinsko književnost IBBY. Poleg svobodnega poklica je štirinajst let opravljala delo profesorice gledaliških predmetov na umetniškem oddelku Gimnazije Nova Gorica, kjer je z dijaki uprizarjala tudi svoja avtorska dramska dela. Piše tako odrske kot radijske igre. Od septembra 2020 je zopet polno samozaposlena v kulturi. Gledališki umetnosti se posveča tudi z uprizarjanjem svojih zgodb skozi kamišibaj. med njimi na primer roman za otroke Tronci (ilustracije Ana Zavadlav, Mladinska knjiga 2021). Njene zadnje knjige za otroke in mladino so: Jutri bom siten kot pes (ilustracije Igor Šinkovec, Sodobnost International 2023) in To ni pismo (ilustracije Tanja Komadina, Miš založba 2023).

Nina Mav Hrovat (1975) je najprej diplomirala na Pedagoški fakulteti, nato pa zaključila še podiplomski magistrski študij in pridobila naziv magistrica profesorica predšolske vzgoje. Zaposlena je v vrtcu, sprva je bila vzgojiteljica, kasneje pomočnica ravnateljice, zdaj je ravnateljica. Objavlja strokovne članke ter predava za starše in strokovne delavce, za otroke pa nastopa v vrtcih in šolah po Sloveniji in zamejstvu ter spodbuja bralno kulturo. Njene prve pravljice so bile že leta 2001 objavljene v kakovostnih otroških revijah, kot sta Cicido in Ciciban. Za prvenec, pravljico O kralju, ki ni maral pospravljati (Mladinska knjiga, 2008), je leta 2009 prejela nagrado za izvirno slovensko slikanico. V zadnjih letih je za svoje slikanice prejela še veliko drugih nagrad in nominacij, največ jih je leta 2021 požel ekipni projekt zvočnih pravljic Logopedske lahkonočnice, ki je poleg drugih nagrad (med njimi Special Award – Jake Wittmer Research Award, nagrado za odlično rešitev problema, ki se ga prepozna na podlagi izjemne raziskave situacije / trga) prejel tudi zlato nagrado za tekstopisje. Velja izpostaviti še dve njeni nedavno objavljeni deli, Posluh, jazbec gre! (Miš, 2020) in Ozimnica (Zala, 2020).

Peter Škerl (1973) je diplomirani grafični oblikovalec in ilustrator. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je ilustracijo razvijal v kreativno, oblikovno in domišljijsko celoto. S posluhom za ilustriranje knjižnih vsebin je uporabljal različne slikarske tehnike in njihove kombinacije pri razvijanju edinstvenega likovnega izraza. Soustvarjal je gledališke in lutkovne predstave, sprva kot ljubiteljski igralec, pozneje tudi kot snovalec likovnih podob. Za svoje delo je prejel veliko nagrad, med drugim nagrado Hinka Smrekarja za ilustracije Močvirnikov Barbare Simoniti, ki so bile uvrščene tudi na mednarodno ilustratorsko razstavo v okviru knjižnega sejma v Bologni. Trikrat je bil nominiran za spominsko nagrado Astrid Lindgren in dvakrat za nagrado Hansa Christiana Andersena.