Tina Dobrajc (1984) je zaključila magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Svoja slikarska dela razstavlja na samostojnih razstavah in je redno vključena na skupinske razstave. Kot ilustratorka je dejavna na področju otroške in mladinske ilustracije. Za različne slovenske založbe je ilustrirala več otroških slikanic, ki so bile tudi prevedene v več jezikov. Za mladinsko povest Kurent Aleša Štegra je prejela plaketo Hinka Smrekarja, otroška slikanica Sofija in baletni copatki Helene Kraljič pa je v sklopu nagrade Kristine Brenkove prejela posebno nagrado za kakovostno povezovanje umetnostnih zvrsti. Knjiga Lisičja luna Maše Ogrizek z ilustracijami Tine Dobrajc je prejela nagrado večernica in nominacijo za nagrado desetnica. Tina Dobrajc je tudi prejemnica priznanja Riharda Jakopiča za dosežke na slikarskem področju.

Tina Volarič (1980) redno prispeva ilustracije za osrednje slovenske otroške revije, ilustrira glasbene albume, knjižne naslovnice leposlovnih in humanističnih del in snuje avtorske slikanice za otroke in odrasle. Občasno se posveča tudi samostojnim konceptualnim serijam, katerih pogosti skupni imenovalec so mehka nostalgija, intimen prostor doma in spomini. Tina Volarič je avtorica nagrajene brezbesedne slikanice Črta (2021), ki je prejela znak kakovosti zlata hruška in bila uvrščena na seznam brezbesednih knjig IBBY, avtorske slikanice Nonotov zid/Nono’s Wall (2021), slikanice Karlo in Stanko (2023) Marka Klavore in Davida Kožuha ter drugih. Njena debitantska slikanica Zgodba o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi (2010) Franeta Milčinskega Ježka je bila na Slovenskem knjižnem sejmu nagrajena kot najlepša knjiga za otroke in mladino. Z ilustracijami je opremila tudi svoj nagrajeni pesniški prvenec Krožnice večglasnih tišin (2014). Tina Volarič je razstavljala na samostojnih in selekcioniranih skupinskih razstavah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Italiji, na Poljskem, Portugalskem in Kitajski ter se udeležila bienalov ilustracije v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Bratislavi.

Tomaž Lavrič (1964) se ukvarja z ilustracijo, politično karikaturo in stripom. Kot karikaturist je od leta 1988 stalni sodelavec revije Mladina, kjer že tri desetletja izhaja satirična stripovska pasica Diareja, njegovo najbolj znano delo. Doslej je izšlo več kot štirideset njegovih stripovskih izdaj v Sloveniji in po svetu. Za strip Bosanske basni je prejel veliko nagrado na festivalu stripa v Sierru v Švici in srebrnega leva v Bruslju, za Dekalog in Rdeči alarm nominaciji v Angoulêmu, za Slovenske klasike v stripu 2 pa nagrado zlatirepec. Med drugim je ilustriral knjigi Škrat Kuzma Svetlane Makarovič in Štiri črne mravljice Anje Štefan, nazadnje pa lastno pesniško zbirko Mali črv Oto. Imel je samostojni razstavi v Moderni galeriji leta 2010 in v Cankarjevem domu leta 2015. Za svoje delo je prejel medaljo za zasluge predsednika države in nagrado Prešernovega sklada.

Žiga X Gombač (1976) prihaja iz Ljubljane, kjer je študiral novinarstvo in delal kot glasbeni urednik, tekstopisec in odgovorni urednik. Trenutno je voditelj in urednik prvega podkasta za mlade na slovenskem nacionalnem radiu. Napisal je številne knjige za otroke in odrasle, za katere je prejel mnogo nagrad. Pripovedovanje in ustvarjanje zgodb, tako v knjigah kot na dogodkih, je pomemben del njegovega življenja. V zadnjih dvanajstih letih je napisal in objavil mnogo zgodb, pesmi in stripov za otroke in odrasle. Za slikanico Adam in njegova tuba je prejel številne nagrade. 

Zoran Smiljanić (1961) je doslej zrisal približno 1700 strani stripov. Njegovi zgodnji stripi so bili politično angažirani, eksplicitni in izzivalni. Leta 1987 je objavil prvi dolgometražni strip Hardfuckers, s katerim je provociral tedanjo socialistično oblast. S slovensko preteklostjo in sedanjostjo se je ubadal v ciklusih Vojne zgodbe in Družinske zgodbe. Po letu 2000 se je loteval zgodovinskih in biografskih tem. S soscenaristom Marijanom Pušavcem je ustvaril najobsežnejši slovenski stripovski ep Meksikajnarji, ki šteje 350 ročno pobarvanih strani. V stripu Zadnji let Tonija Mrlaka govori o temnih plateh slovenske osamosvojitvene vojne. Sledile so biografije Jožeta Plečnika, Karla Destovnika - Kajuha in Ivana Cankarja. Za zadnjo je prejel veliko nagrado slovenskega knjižnega sejma za knjigo leta in nagrado zlatirepec za najboljši izvirni strip. Za zgodovinski strip Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu (2020) je prejel nagrado zlatirepec za najboljši izvirni strip. Je prejemnik nagrade hudi maček in nagrade Mestne občine Kranj za prepoznavnost in edinstvene rešitve slovenskega stripa. Njegovi stripi so prevedeni v nemški, italijanski, angleški in češki jezik.

Zvonko Čoh (1956) je ilustrator in animator. Sprva se je največ posvečal animiranemu filmu, njegov opus zajema več kot 20 televizijskih spotov in kratkih filmov. Za kratki film Poljubi mehka me radirka je prejel nagrado za najboljšo animacijo na mednarodnem festivalu animiranega filma v Trevisu. Za celovečerno risanko Socializacija bika, ki jo je ustvaril skupaj z Milanom Eričem, je prejel številne nagrade, med drugimi tudi nagrado Prešernovega sklada. Kot ilustrator se je na začetku bolj posvečal mladinski knjižni ilustraciji in sodeloval z otroškim periodičnim tiskom, trenutno pa se bolj posveča otroški ilustraciji. V njegovem opusu je več kot 100 ilustriranih otroških in mladinskih knjig, za katere je prejel številna priznanja, med njimi zlato pero Beograda, Levstikovo nagrado, veliko nagrado Hinka Smrekarja za serijo ilustriranih knjig o Kekcu, njegova knjiga Obuti maček pa je prejela nagrado za najlepšo otroško knjigo. Leta 2015 je prejel Levstikovo nagrado za življenjsko delo.