Anja Štefan (1969) je pesnica, pisateljica in pripovedovalka. Je mojstrica jezika, ki s svojimi pesmimi in pravljicami nagovarja tako otroke kot odrasle. Njena dela so izjemno priljubljena; uvrščena so v berila, antologije in učne načrte ter obravnavana v znanstvenih člankih, ilustrirajo pa jih najboljši slovenski ilustratorji. Po njenih pravljicah nastajajo predstave v osrednjih slovenskih lutkovnih gledališčih. Avtoričina pomembnejša dela so: Bobek in barčica (Mladinska knjiga, 2005), Lonček na pike (Mladinska knjiga, 2008) ter nedavni izdaji Zajčkova hišica (Mladinska knjiga, 2021) in Štiri črne mravljice (Mladinska knjiga, 2022). Leta 2015 je pri Mladinski knjigi izšel antološki izbor Anjinih del z naslovom Svet je kakor ringaraja. Večina njenih knjig je bila nagrajenih ali nominiranih za nagrade. Lani je kot prva slovenska avtorica za otroke in mladino prejela nagrado Prešernovega sklada, osrednjo slovensko nagrado za delo na področju umetnosti. Kot pripovedovalka nastopa za otroke in odrasle, na dogodkih lokalnega in državnega pomena, v tujini in doma. Je ustanoviteljica slovenskega pripovedovalskega festivala, ki ga je vodila dvajset let. S svojimi tankočutnimi priredbami je oživila številne ljudske pripovedi, tako v posameznih objavah kot v obsežnih knjižnih izborih. V evropskem letu kulturne dediščine (2018) je bila izbrana za ambasadorko kulturno-umetnostne vzgoje v Sloveniji.

Barbara Korun (1963) se je rodila v Ljubljani, kjer je tudi diplomirala iz primerjalne književnosti in skoraj dve desetletji učila na gimnazijah. Nekaj let je delala tudi kot lektorica in dramaturginja v slovenskih gledališčih, sedaj ima status samozaposlene književnice. Barbara Korun je doslej objavila sedem zbirk poezije, za katere je prejela več slovenskih in mednarodnih nagrad in nominacij. Njena prva zbirka Ostrina miline (Mladinska knjiga, 1999) je bila nagrajena kot najboljši prvenec leta, leta 2010 je prejela nagrado zlata ptica za posebne dosežke v poeziji, njena četrta zbirka Pridem takoj (KUD Apokalipsa, 2011) pa je prejela Veronikino nagrado. Njeno pesniško delo je objavljeno v petnajstih samostojnih knjižnih prevodih, medtem ko so posamezne pesmi objavljene v več kot dvajsetih jezikih v mnogih antologijah, zbornikih in revijah. Piše tudi kritike in eseje ter aktivno promovira poezijo, ki jo pišejo ženske. Od leta 2013 organizira redna mesečna srečanja ob branju novih zbirk slovenskih pesnic Pesnice za pesnice, za kar je leta 2020 prejela nagrado Mira Slovenskega centra PEN, leta 2016 pa mednarodno nagrado Regina Coppola. Med avtoričinimi pomembnejšimi pesniškimi zbirkami naj omenimo še Razpoke (Nova revija, 2004) in Idioritmijo (KUD AAC Zrakogled, 2021).

Bojana Kunst je filozofinja, dramaturginja in teoretičarka scenskih umetnosti, profesorica na Inštitutu za uporabne gledališke študije na Univerzi Justusa Liebiga v Giessnu. Bila je raziskovalka na Univerzi v Ljubljani in gostujoča raziskovalka na Univerzi v Antwerpnu (2002). Bila je gostujoča profesorica DAAD na Univerzi v Hamburgu (2009-2012). Predavala in vodila je seminarje, delavnice in laboratorije v različnih akademskih ustanovah, gledališčih in umetniških organizacijah po vsej Evropi ter sodelovala kot dramaturginja z različnimi umetniškimi skupinami. Raziskovalno se ukvarja s sodobnim performansom in plesom, teorijo umetnosti in filozofijo sodobne umetnosti. Je članica mednarodnega uredniškega odbora revij Performance Research in Maska, številni njeni eseji in znanstveni članki pa so objavljeni v več jezikih (nemščini, angleščini, korejščini, ruščini, poljščini, danščini, norveščini, španščini, portugalščini, srbščini, hrvaščini, etc.). Med njenimi zadnjimi knjigami so: Umetnik na delu, Bližina umetnosti in kapitalizma, Zero Books, Winchester, London, 2015 (v slovenskem, angleškem, poljskem in danskem jeziku) in Življenje umetnosti. Prečne črte skrbi, Ljubljana, 2021 (v slovenskem in nemškem jeziku).

Boris A. Novak (1953) je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, profesor primerjalne književnosti na Univerzi v Ljubljani, podpredsednik Mednarodnega PEN-a. V devetdesetih letih je organiziral humanitarno pomoč za begunce iz nekdanje Jugoslavije in pisatelje v obleganem Sarajevu. Objavil je sto knjig, med njimi Mojster nespečnosti (Mladinska knjiga, 1995), Alba (Mladinska knjiga, 1999), Obredi slovesa (Študentska založba, 2005), Svoboda je glagol (Goga, 2022), gledališke igre (tragedija Kasandra), pesmi, lutkovne in radijske igre za otroke. Priljubljene so njegove pesmarice pesniških oblik Oblike sveta (Mladika, 1991), Oblike srca (Modrijan, 1997) in Oblike duha (Mladinska knjiga, 2016). Novakov opus magnum je ep Vrata nepovrata, 45.000 verzov na 2300 straneh v treh knjigah (Zemljevidi domotožja (Goga, 2014), Čas očetov (Goga, 2015) in Bivališča duš (Goga, 2017)). Novak prevaja poezijo iz desetih jezikov. V sodelovanju z Michaelom Bigginsom je prevedel odlomke svojega epa v angleščino (The Doors of No Return: Fragments of an Epic, 2022).

Boris Pahor (1913-2022) sodi med najpomembnejše zamejske pisatelje in je hkrati tudi eden bolj prevajanih slovenskih avtorjev. Njegov najbolj znan roman Nekropola, ki govori o avtorjevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof, je bil preveden v 18 jezikov. V številnih delih opisuje rodno mesto Trst, požig Narodnega doma in boj slovenske manjšine za obstoj. Ob svoji smrti je sodil v skupino desetih najstarejših italijanskih državljanov in bil najstarejši Slovenec. Do konca svojega življenja se je v številnih besedilih in intervjujih izrekal proti vsaki obliki fašizma. Pahor je dobitnik več kot 20 slovenskih in mednarodnih literarnih in državnih nagrad, posebej pa velja omeniti najvišje slovensko in najvišje italijansko državno odlikovanje, Red za izredne zasluge Republike Slovenije, in Vitez velikega križa italijanske republike, ki sta mu bili podeljeni skupaj julija 2020.

Foto: Mladinska knjiga

Boštjan Videmšek (1975) je dolgoletni vojni dopisnik, ki je v zadnjih 25 letih je pokrival vse večje vojne konflikte po svetu. V zadnjih šestih letih se pri svojem delu osredotoča na posledice podnebnih sprememb in išče rešitve. Njegovi prispevki so bili objavljeni v najpomembnejših svetovnih medijih, med drugim v The New York Times, Der Spiegel, Stern, Boston Globe, CNN, BBC, Wired, National Geographic, El Figaro, Forbes in Vice. Videmšek je avtor osmih knjig (tri so prevedene v angleščino, ena v nemščino) o sodobnih konfliktih in migracijah. Njegovo delo Plan B: pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti (UMco, 2020; knjiga je prevedena v angleščino, portugalščino in hrvaščino), ki tematizira najobetavnejše prakse v boju s podnebnimi spremembami, je bilo v Sloveniji razglašeno za knjigo leta 2020. Njegova zadnja neleposlovna knjiga Zadnji dve / The Last Two: The Battle to Save Northern White Rhinos - ki jo je napisal skupaj z ženo Majo Prijatelj Videmšek – je avgusta 2023 izšla v ZDA pri založbi Rowman & Littlefield. Videmškova najodmevnejša knjiga Dispatches from the Frontlines of Humanity je leta 2019 izšla pri založbi Cambridge Scholars Publishers. Njegova knjiga o migracijah in beguncih Na begu (UMco, 2016) je še istega leta izšla tudi v nemščini z naslovom Auf der Flucht pri založbi KLAK Verlag. Tudi avtorjev prvenec Vojna terorja je izšel v angleščini z naslovom 21st Century Conflicts: Remnants of War(s) (BookBaby, 2013). Videmšek, ki je tudi avtor dveh gledaliških iger, je prejemnik številnih mednarodnih in nacionalnih nagrad. Pri založbi UMco je letos izšel njegov romaneskni prvenec Vojni dnevnik. Bil je izbran za enega od evropskih mladih voditeljev in je ambasador Evropskega podnebnega pakta.

Brane Mozetič (1958) je pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik, založnik, aktivist, promotor slovenske literature v tujini in še marsikaj. Doslej je izdal šestnajst pesniških zbirk, tri romane, med drugim Zgubljeno zgodbo (Center za slovensko književnost, 2001), in knjigo kratkih zgodb. Je tudi avtor šestih otroških slikanic, med njimi Prve ljubezni (ŠKUC, 2014). V tujini je izšlo že več kot sedemdeset prevodov njegovih knjig (samo pesniška zbirka Banalije (ŠKUC, 2003) je bila prevedena v trinajst jezikov) in velja za enega najbolj prevajanih slovenskih avtorjev. Sam prevaja predvsem iz francoščine in je prevedel več kot trideset knjig, med drugim Rimbauda, Geneta in Foucaulta. Ureja knjižno zbirko Aleph in LGBT zbirko Lambda, uredil je več antologij in predstavitev slovenske literature za tujino. Dolga leta je bil vodilni akter gejevskega gibanja, sedem let je bil glavni urednik homoerotične revije Revolver, pripravil je vrsto mednarodnih srečanj, posvetov, izmenjav, razstav, akcij s področja aidsa, tri aktivistične instalacije in drugo. Programsko še sooblikuje vsakoletni mednarodni glasbeno-literarni festival Živa književnost, festival LGBT filma, organizira literarne turneje in mednarodne pesniške prevajalske delavnice tako doma kot v tujini.

Brane Senegačnik (1966) je pesnik, esejist, prevajalec, urednik in klasični filolog. Trenutno je docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevedel je več del iz grške, rimske in renesančne književnosti in filozofije ter jih dopolnil s kritičnimi komentarji in uvodnimi študijami. Doslej je izdal sedem pesniških zbirk –  Srčni grb (Aleph, 1991), Na temnem pragu upa (Družina, 1996), Ptica iz črnih zvezd (Družina, 2001), Dvojni čas (Nova revija, 2003), Arie antiche (Družina, 2014), Tišine (Celjska Mohorjeva, 2014), Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019). Ob tem je objavil štiri knjige esejev o duhovnih problemih sodobne slovenske kulture in o poglavitnih literarnoteoretičnih in poetoloških vprašanjih lirične poezije. Njegova besedila so uglasbili nekateri najvidnejši predstavniki različnih generacij slovenskih skladateljev. Prejel je Sovretovo nagrado (2012) za vrhunski prevod Senekovega Ojdipa in nagrado Prešernovega sklada (2021) za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2017). Dejaven je tudi kot publicist in urednik.

Cvetka Lipuš (1966) se je rodila v Železni Kapli v Avstriji. Na Univerzi v Celovcu je končala študij primerjalne književnosti in slavistike, na Univerzi v Pittsburghu (Pensilvanija, ZDA) pa študij bibliotekarstva in informacijskih ved. Od začetka devetdesetih let do leta 2000 je bila poleg Maje Haderlap in Fabjana Hafnerja sourednica avstrijskokoroške kulturne revije mladje. Med letoma 1995 in 2010 je živela v ZDA, nato pa se je preselila v Salzburg. Kot pripadnica slovenske manjšine v Avstriji piše poezijo v slovenščini ter občasno eseje v nemščini in angleščini. Doslej je objavila osem pesniških zbirk, med drugim Spregatev milosti  (Cankarjeva založba, 2003), Obleganje sreče (Cankarjeva založba, 2008), Pojdimo vezat kosti (Mladinska knjiga, 2010), Kaj smo, ko smo (Beletrina, 2015) ter Odhajanje za začetnike (Beletrina, 2021). Za svoje delo je prejela številne štipendije in nagrade, med drugim državno štipendijo za književnost avstrijskega Zveznega ministrstva za znanost in umetnost, podporno nagrado za literaturo dežele Koroške, projektne štipendije Republike Avstrije, za zbirko Kaj smo, ko smo nagrado Prešernovega sklada (2016) ter nagrado za poezijo dežele Koroške (2020). Njena poezija je prevedena v mnoge tuje jezike. V letih 2008 in 2015 je bila nominirana za Veronikino nagrado, leta 2019 pa za kanadsko nagrado Robert Kroetsch Award for Poetry.

Drago Jančar (1948) se je rodil v Mariboru. Študiral je pravo, nato delal kot novinar, po preselitvi v Ljubljano pa kot filmski dramaturg in urednik v založbi. Sodeloval je pri ustanovitvi Nove revije, osrednjega glasila slovenskih družbenokritičnih intelektualcev, in postal eden izmed njenih urednikov in osrednjih sodelavcev. Od leta 1987 do leta 1991 se je kot predsednik Slovenskega centra PEN zavzemal za demokratizacijo Slovenije in Jugoslavije do končnega preloma z enopartijskim režimom. Pri pisanju se posveča predvsem romanom in novelam. Napisal je tudi številne drame, ki so jih uprizorili v številnih slovenskih in evropskih gledališčih. V devetdesetih letih je pisal mednarodno odmevno esejistiko o evropskih kulturnih in političnih vprašanjih. Pozneje se je posvetil izključno prozi, tako da je letos izšel že njegov dvanajsti roman. Tematsko so v ospredju bivanjska vprašanja človeka, ki ga na eni strani obvladujejo nenadzorljivi in nerazumljivi mehanizmi zgodovine, na drugi pa njegova lastna zaznamovanost. Nekateri ga označujejo kot »seizmologa kaotične zgodovine«. A v središču njegovega pisanja je vendarle valovanje življenja in prepletanje človeških usod. Njegove knjige so prevedli v 33 jezikov. Za svoja dela je prejel mnoga najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Herderjevo nagrado za književnost, francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo in nagrado Jeana Améryja za esejistiko. Kar štirikrat je prejel nagrado kresnik za najboljši roman leta. Za svoj opus je leta 2020 prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost.