Dušan Jelinčič (1953) je tržaški pisatelj, dramatik, esejist, in prevajalec, po izobrazbi profesor književnosti, po poklicu urednik in voditelj na slovenskem oddelku informativnih oddaj italijanske javne radiotelevizijske ustanove RAI, sicer pa vrhunski alpinist. Je eden najbolj priljubljenih sodobnih slovenskih književnikov. Njegovo literarno ustvarjanje zaznamujejo tekoč jezik, epska širina, sodoben pristop in pronicljivo poglabljanje v posamezne problematike. Objavil je več kot dvajset samostojnih del, v katerih obravnava vrsto različnih tematik, od alpinistične, s katero je dosegel mednarodno uveljavitev, do ljubezenske, eksistencialne, fantastično mistične, spominske in zgodovinske. Med slednje spada roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca (Mladika, 2020), ki mu je letos prinesel nagrado Prešernovega sklada. Jelinčič je priznan tudi v italijanskem kulturnem prostoru, predvsem po zaslugi romana Zvezdnate noči (ZTT, 1990), ki velja za največkrat nagrajeno slovensko leposlovno delo sploh, sicer pa je z Borisom Pahorjem največkrat prevajan slovenski pisatelj v italijanščino. Prevod romana Kam gre veter, ko ne piha (Litera, 2007) je bil ponatisnjen kot tedenska knjižna priloga najbolj branih italijanskih dnevnikov Corriere della Sera in La Gazzetta dello Sport. Poleg omenjenih velja izpostaviti še njegovi deli Bela dama Devinska (Sanje, 2010) in Tržaške prikazni (ZTT, 2019).

Dušan Šarotar (1968), pisatelj, pesnik, prevajalec, scenarist in fotograf. Osrednja tema avtorjevih novejših del je usoda judovske skupnosti in holokavst v Murski Soboti in širše v Prekmurju. V središču njegovega umetniškega ustvarjanja so spomin, jezik, žalost in človekova duša, h katerim pristopa s poetičnim jezikom in značilno počasnostjo. Šarotarjeva proza je zaznamovana z opisi narave, mesta in posebne atmosfere. Avtorjevi romani Biljard v Dobrayu (Beletrina, 2007), Panorama (Beletrina, 2014) in Zvezdna karta (Goga, 2021) so bili nominirani za nagrado kresnik za najboljši roman. Leta 2023 je Šarotar prejel Župančičevo nagrado, najvišje priznanje mesta Ljubljana, za roman Zvezdna karta. Romana Panorama in Biljard v Dobrayu sta se uvrstila v ožji izbor za prevajalsko nagrado Oxford-Weidenfeld, roman Panorama pa je bil uvrščen tudi v širši izbor za mednarodno literarno nagrado mesta Dublin 2018. Zanj je Šarotar leta 2017 prejel mehiško nagrado Cesar-Lopez Cuadras. Leta 2012 je Šarotar začel razvijati in razstavljati fotografski cikel Duše. Njegove fotografije so vključene v stalno zbirko Galerije Murska Sobota. Piše scenarije za igrane in dokumentarne filme ter filmske portrete slovenskih umetnikov. Prejel je rezidenčne štipendije v Kremsu, Galwayu, Sarajevu, na Cetinju in v Berlinu. Šarotar prav tako prevaja iz bosanskega, hrvaškega in srbskega jezika. Živi v Ljubljani.

Egon Pelikan (1963) se je rodil v Ljubljani in študiral na Univerzi na Dunaju (1992). Kot raziskovalec je delal na Univerzi v Gradcu (1994/95) in na Oddelku za zgodovino Univerze v Trstu (1998). Kot član fundacije Alexander von Humboldt je bil gostujoči docent na Oddelku za zgodovino Univerze Duisburg- Essen (2004/2005). Bil je tudi gostujoči raziskovalec na Saški akademiji znanosti in humanistike v Leipzigu (2011). Med letoma 2008 in 2010 je bil predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije. V svojih raziskavah in člankih se osredotoča na obdobje političnih ideologij od konca 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Je mentor več dodiplomskim in podiplomskim študentom. Njegovi prispevki so bili objavljeni v sodelovanju s številnimi mednarodno priznanimi zgodovinarji in najuglednejšimi akademskimi založbami s področja zgodovinopisja (Palgrave Macmillan, Routledge, Verlag für Gesellschaftskritik, Rodopi, Metropol, Peter Lang ...). Avtor je prejemnik najprestižnejše slovenske nagrade za znanstvene dosežke – Zoisove nagrade (2017). Njegova monografija, Tone Kralj in prostor meje (Cankarjeva založba, 2016), je leta 2020 izšla tudi v angleščini pod naslovom Hitler and Mussolini in Churches: The Church Painter’s Subversion of Fascism pri založbi Peter Lang. 

Erica Johnson Debeljak (1961) ima za slovensko pisateljico nenavaden profil. Rodila se je v San Franciscu v Kaliforniji, se leta 1981 preselila v New York, kjer je diplomirala na univerzah Columbia in New York, leta 1993 pa se je preselila v Slovenijo in se poročila s pesnikom Alešem Debeljakom. V novi domovini je začela kariero prevajalke, pisateljice in kolumnistke. Leta 1999 je izšla njena prva knjiga Tujka v hiši domačinov (Obzorja, 1999). V desetletjih, ki so sledila, je napisala še več knjig različnih žanrov, med drugim tudi pri bralcih zelo priljubljene spomine, naslovljene Prepovedani kruh (Modrijan, 2010). Leta 2016 se je njeno življenje ponovno dramatično spremenilo, ko je nenadoma umrl njen mož. Njegovemu spominu se je poklonila z delom Saj grem samo mimo: razglednice Aleša Debeljaka (Mladinska knjiga, 2018), za katerega je napisala uvodni esej in bila sourednica. Kasneje je po knjigi pripravila tudi muzejsko razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju. Leta 2021 je izšla njena avtobiografska pripoved Devica, kraljica, vdova, prasica (Mladinska knjiga), ki je takoj postala uspešnica in prejela nagrado obiskovalcev za knjigo leta na 37. Slovenskem knjižnem sejmu. Erica Johnson Debeljak piše v angleščini, njena dela pa so prevedena v slovenščino. Je članica Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN, živi in dela v Ljubljani.

Esad Babačić (1965) je doslej izdal petindvajset knjig poezije, proze in esejev. Za svojo knjigo esejev Veš, mašina, svoj dolg (Cankarjeva založba, 2020) je bil nagrajen z Rožančevo nagrado, ki je tudi nagrada nacionalnega pomena. Pesem Donava je bila na Dunaju nagrajena z mednarodnim priznanjem Hörbiger, prav tako je bil za zbirko Prihodi, odhodi (ŠKD Nika, 2013) nominiran za Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Leta 2014 je prejel književno nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo 21. stoletja. Tedanji predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina je ob tem dodal: »Babačićeva neposrednost, začinjena z večnim uporništvom, prinaša v evropsko poezijo povsem nov duh, s katerim je okužil že lepo število sledilcev. Kot njegov sodobnik in poznavalec literarnega dogajanja v Sloveniji in drugod po Evropi, še posebej v nemškem prostoru, se pridružujem vsem tistim, ki mu priznavajo status enega najmočnejših peres v Sloveniji.« Babačić je tudi pisec marketinških besedil, publicist, filmski igralec, nekdanji televizijski in radijski voditelj ter ustanovitelj in kurator Muzeja Punk Kulture. 

Evald Flisar (1945) je prepotoval 98 držav, delal kot voznik podzemnega vlaka v Sydneyju in bil med drugim urednik enciklopedije znanosti v Londonu, prav tako je napisal več kratkih zgodb in radijskih iger za BBC. Med letoma 1995 in 2002 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od leta 1998 ureja najstarejšo slovensko literarno revijo Sodobnost. Napisal je petnajst romanov (od tega je bilo enajst uvrščenih v ožji izbor za nagrado kresnik), dve zbirki kratkih zgodb, tri potopise, dve knjigi za otroke in petnajst gledaliških iger (osem jih je bilo nominiranih za nagrado za najboljšo igro leta, trikrat jo je prejel). Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Župančičeve nagrade za življenjsko delo. Njegova dela so prevedena v štirideset jezikov (do danes je izšlo 242 prevodov). Njegove igre redno uprizarjajo profesionalna gledališča po vsem svetu (Velika Britanija, Avstrija, Egipt, Indija, Indonezija, Japonska, Tajvan, Srbija, Bosna in Hercegovina, Belorusija, Rusija, Islandija, ZDA ...). Avtorjev roman Na zlati obali (Mladinska knjiga, 2010) je časopis The Irish Times uvrstil na seznam trinajstih najboljših romanov o Afriki, ki so jih napisali Evropejci, poleg Josepha Conrada, Grahama Greena, Isaka Dinesena (psevdonim Karen Blixen) J. G. Ballarda, Brucea Chatwina in drugih velikih literarnih imen. Najpomembnejša dela: romani Velika žival samote (Vodnikova založba, 2001), Čarovnikov vajenec (Pomurska založba, 1986), Opazovalec (Cankarjeva založba, 2009) in Moje kraljestvo umira (KUD Sodobnost Int., 2020) ter kratke zgodbe za otroke  Alica v nori deželi (Vodnikova založba in KUD Sodobnost Int., 2008).

Fabjan Hafner (rojen 1966 na Koroškem, umrl je leta 2016), prevajalec, pesnik in literarni znanstvenik, zaposlen na Inštitutu za literarne raziskave Roberta Musila v Celovcu, soustanovitelj številnih literarnih revij in festivalov. Po njem se imenuje nagrada Fabjana Hafnerja za prevode iz nemščine v slovenščino in obratno. Celotno delo v slovenščini: Iz jezika, ki ga ni (2021). V nemščini: Erste und letzte Gedichte, Suhrkamp, 2020 (prev. Peter Handke) in pesmi v antologiji Mein Nachbar auf der Wolke; Slowenische Lyrik des 20. und 21. Jahrhunderts (Carl Hanser Verlag & Deutsche Akademie für Sprache und Dichtung, 2023).

Foto: Gerhard Maurer

Florjan Lipuš (1937) je bil rojen v Lobniku pri Železni Kapli v Avstriji. V škofijskem semenišču na Plešivcu (Tanzenberg) je obiskoval humanistično gimnazijo in leta 1958 maturiral. Kasneje je (so)ustanovil literarno revijo mladje in bil dvajset let njen urednik. Služboval je kot učitelj na dvojezičnih šolah v Podjuni na Koroškem, zdaj upokojen živi na Selah pri Žitari vasi. Lipuš piše v slovenščini, za svoj opus, ki obsega prozna, pesniška in dramska dela, pa je prejel več nagrad v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji, med drugim Prešernovo nagrado (2004), veliko avstrijsko državno nagrado (2018) ter nemško nagrado Petrarca (2011). Lipušev literarni opus obsega prozo, pesništvo in dramatiko. Med avtorjevimi vidnejšimi deli so Zmote dijaka Tjaža (Obzorja, 1972), Odstranitev moje vasi (DZS, 1984), Boštjanov let (Litera, 2003), Mirne duše (Litera, 2015) in Gramoz (Litera, 2017).

Gabriela Babnik Ouattara (1979) se z globalne perspektive loteva tem rasizma, vloge žensk v sodobni družbi in osamljenosti človeškega bivanja. Tematska stalnica njenih del so medrasna razmerja, odtujenost družinskih članov, erotiko, identitetno brezimnost, tovrstno motiviko pa združuje s postkolonialno teorijo. Z ocenami in analizami literarnih del se redno pojavlja v revijalni publicistiki, vodi literarne delavnice in piše radijske igre. Sodelovala je pri različnih projektih, ki književnost obravnavajo na sodoben, digitalen način, hkrati pa je za tuje priročnike, zbornike in revije pripravila izbor sodobne slovenske proze. V slovenščino je prevedla tri romane nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie. Trenutno prevaja obsežen roman Nobelovca Woleja Soyinke (Chronicles from the Land of the Happiest People on Earth). Med njenimi romani velja omeniti Kožo iz bombaža (Mladinska knjiga, 2007), Sušno dobo (Beletrina, 2012), Tri smrti (Beletrina, 2019) in Tišino, polno vetra (Beletrina, 2022).

Gaja Kos (1979) se v različnih vlogah posveča predvsem otroški in mladinski književnosti, iz katere je na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani tudi doktorirala. Deluje kot literarna kritičarka in kritike že dve desetletji objavlja v osrednjih domačih tiskanih in spletnih medijih, pri založbi Miš ureja izvirne slovenske knjige za otroke in mladino, pri LUD Literatura soureja zbirko prevodne kratke proze Stopinje in prevaja iz angleščine. O mladinski književnosti objavlja tudi strokovne in znanstvene članke in o njej predava na simpozijih in konferencah. Kot pisateljica ustvarja za otroke in je avtorica ene kartonke, osmih slikanic in treh ilustriranih knjig, njena slikanica Ne pozabi na naslov! (Miš, 2022) je bila uvrščena v izbor dvestotih najboljših otroških in mladinskih knjig z vsega sveta Bele vrane, ki ga vsako leto pripravi münchenska Mednarodna mladinska knjižnica. Med nedavnimi deli velja omeniti še Nočni obisk (Mladinska knjiga, 2022) ter Obisk (Mladinska knjiga, 2019). Je članica programskega odbora Društva Bralna značka Slovenije, članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov, članica nadzornega odbora Slovenske sekcije IBBY in članica Društva slovenskih pisateljev.