Pesnica in pisateljica Stanka Hrastelj (1975) je doslej objavila pesniški zbirki Gospod, nekaj imamo za vas (Študentska založba, 2009) in Nizki toni (Goga, 2005) ter romana Igranje (Mladinska knjiga, 2012) in Prva dama (Mladinska knjiga, 2018). Za Za svoja literarna dela je prejela več nagrad, med drugimi modro ptico za najboljši roman (2012), naziv vitezinja poezije (2007), nagrado za najboljši prvenec (2005) in naziv najboljša mlada pesnica Slovenije (2001). Posamezne pesmi in prozni odlomki so prevedeni in objavljeni v več kot dvajset jezikov. Je avtorica spremnih besed, urednica, kolumnistka, organizatorka kulturnih prireditev, moderatorka, mentorica kreativnega pisanja ter članica Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN. Od leta 2009 deluje kot samostojna kulturna delavka. Vodilo njenega pisanja je, da se z vsakim literarnim delom kot avtorica »ustvari na novo«. Vsakič si zada drugačen literarni slog, ton, naboj in pristop, saj ne želi, da bi si bile njene knjige podobne. Zvesta pa ostaja ironiji, ki je eden njenih najljubših pisateljskih prijemov. Privlačijo jo »težke«, pogosto tabuizirane teme (duševne bolezni, avtodestruktivno vedenje, starost, samomor). S svojim pisanjem želi nagovarjati predvsem zahtevne bralce.

Suzana Tratnik (1963) je diplomirala iz sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in magistrirala iz antropologije spolov na Fakulteti za humanistični študij (Institutum Studiorum Humanitatis) prav tako v Ljubljani. Je pisateljica, prevajalka, sociologinja, esejistka in lezbična aktivistka. Tratnikova je izdala sedem zbirk kratkih zgodb: Pod ničlo (ŠKUC, 1997), Na svojem dvorišču (ŠKUC, 2003), Vzporednice (ŠKUC, 2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (Beletrina, 2008), Dva svetova (ŠKUC, 2010), Rezervat (Litera, 2012) in Noben glas (Beletrina, 2016) ter pet romanov za odrasle: Ime mi je Damjan (ŠKUC, 2001), Tretji svet (Cankarjeva založba, 2007), Tombola ali življenje! (Mladinska knjiga, 2017), Norhavs na vrhu hriba (Cankarjeva založba, 2019), Pontonski most (Beletrina, 2020) in mladinski roman Ava (Mladinska knjiga, 2021). Suzana Tratnik je leta 2007 prejela nagrado Prešernovega sklada za književnost. Njene knjige in kratke zgodbe so prevedene v več kot trideset jezikov. Glavni temi njenega leposlovja sta spominjanje otroštva v nekdanji Jugoslaviji v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja ter pripovedovanje o usodah marginalnih posameznikov v sodobnem urbanem življenju.

Tadej Golob (1967) se je rodil v Mariboru, odraščal pa v bližnjem Lenartu. V Mariboru je obiskoval gimnazijo in igral nogomet za NK Maribor, nato pa odšel študirat novinarstvo v Ljubljano, kjer se je začel ukvarjati z alpinizmom, da bi zapolnil praznino, ki je nastala v njegovem življenju po tem, ko je prenehal z nogometom. Zaradi obeh dejavnosti je prepotoval ves svet – kot novinar je pokrival motociklizem in po dirkališčih od češkega Brna do malezijskega Shah Alama opravil intervjuje s svetovnimi prvaki, kot alpinist pa je plezal po stenah od grške Meteore do francoskih Alp, perujskih Andov in Himalaje. Povzpel se je na vrhova dveh osemtisočakov, Daulagirija in Everesta. Bil je član odprave, ki je leta 2000 pomagala Davu Karničarju opraviti prvi spust s smučmi z najvišje gore na svetu v zgodovini človeštva. O tej odpravi je napisal svojo prvo knjigo, nato je začel pisati biografije o ljudeh, ki jih je pred tem že intervjuval za slovenski Playboy – na primer biografijo Milene Zupančič, Kot bi Luna padla na zemljo (Beletrina, 2018). Za svoje prvo leposlovno delo, roman Svinjske nogice (Litera, 2009), je dobil nagrado kresnik za najboljši roman leta v Sloveniji. Od leta 2016 piše uspešne kriminalke, med drugim Jezero (Goga, 2016), po kateri je bila posneta tudi televizijska serija. Od leta 2016 piše uspešno serijo kriminalk z višjim kriminalističnim inšpektorjem Tarasom Birso v glavni vlogi, ki se je začela z romanom Jezero (Goga, 2016) in po kateri je bila posneta tudi televizijska serija.

Tomaž Šalamun (1941–2014) je odraščal v Kopru, študiral umetnostno zgodovino v Ljubljani in bil član neoavantgardne umetniške skupine OHO, ki je delovala med letoma 1966 in 1971. Pozneje je predaval na ameriških univerzah in bil kulturni ataše na slovenskem veleposlaništvu v New Yorku. Že ena prvih pesmi, ki jih je objavil, »Duma 64« (1964), je v družbi in še posebej pri tedanji komunistični oblasti poskrbela za veliko razburjenje. Tudi njegova prva pesniška zbirka Poker, ki jo je izdal v samozaložbi leta 1966, je pomenila prelom s tedanjo pesniško tradicijo, Šalamun pa je obveljal za najprodornejšega in najbolj radikalnega pesnika slovenske modernistične poezije. Dovolil si je popolno svobodo v pesniškem jeziku in formi. Njegove pesmi so polne nenavadnih, tudi bizarnih, duhovitih in igrivih domislic, nepričakovanih asociacij in pomenskih zasukov.

Šalamun je napisal več kot trideset pesniških zbirk, poleg prvenca naj omenimo še antologijo izbranih pesmi Kdaj (Beletrina, 2011), in je eden najbolj prevajanih slovenskih literatov. Nemški prevodi: dvojezična izdaja Vier Fragen der Melancholie (Edition Korrespondenzen, 2003), Aber das sind Ausnahmen (Edition Korrespondenzen, 2004), Ballade für Metka Krašovec (Edition Korrepondenzen, 2005), Lesen: Lieben (Suhrkamp, 2006), Rudert! Rudert! (Edition Korrespondenzen, 2012), izbrane pesmi Steine aus dem Himmel (Suhrkamp, 2023) in pesmi v antologiji Mein Nachbar auf der Wolke; Slowenische Lyrik des 20. und 21. Jahrhunderts (Carl Hanser Verlag & Deutsche Akademie für Sprache und Dichtung, 2023).

Tone Škrjanec (1953) je študiral sociologijo, bil učitelj in novinar ter programski in pesniški koordinator v kulturnem centru KUD France Prešeren v Ljubljani. Leta 2013 se je podal na samostojno pesniško in prevajalsko pot. Najpogosteje prevaja sodobno ameriško poezijo (Paul Bowles, William S. Burroughs, Charles Bukowski, Gary Snyder, Frank O'Hara), pa tudi hrvaške in srbske literarne ustvarjalce. Svojo poezijo pogosto izvaja v nastopih z glasbeniki. Je avtor več pesniških zbirk: Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017), Nekaj o nas kot živalih (LUD Šerpa, 2020), zadnja z naslovom Indigo pa je izšla leta 2023 prav tako pri založbi LUD Šerpa. Leta 2017 je prejel nagrado čaša nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus, za zbirko Dihaj pa leto kasneje Veronikino in Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko.

V nemščino je prevedena njegova pesniška zbirka Haut (Društvo slovenskih pisateljev, 2021; v slov. Koža) , posamezne pesmi so bile uvrščene tudi v antologijo Mein Nachbar auf der Wolke; Slowenische Lyrik des 20. und 21. Jahrhunderts (Carl Hanser Verlag & Deutsche Akademie für Sprache und Dichtung, 2023).

Uroš Prah (1988) je objavil tri pesniške zbirke: Čezse polzeči (Center za slovensko književnost, 2012), Tišima ( Center za slovensko književnost, 2015 – nominaciji za Veronikino in Jenkovo nagrado) ter Udor (ŠKUC, 2019). Za v nemščini napisano preiskovalno pesnitev Nostra Silva je leta 2018 na Dunaju prejel pesniško nagrado exil. Prevodi njegovih knjig, pesmi in esejev so doslej izšli v petnajstih državah; nazadnje pesniška zbirka Silenci(e)mpuje (Tišima) pri založbi Cae de Maduro v Buenos Airesu (2022) ter zbirka izbranih pesmi Erdfall (Udor) pri dunajski založbi Luftschacht (2023). Leta 2023 sta njegovi nemški kratki zgodbi Die Fächer in Die Überwindung der Nähe izšli v reviji Literatur und Kritik Leta 2019 je bil umetnik v rezidenci Ministrstva za kulturo RS v New Yorku in pisatelj v rezidenci Romunskega narodnega muzeja za književnost ter Tradukija v Bukarešti, leta 2020 štipendist IHAG-a v Gradcu ter v letih 2021 pisatelj v rezidenci Odisejevega zatočišča v grški Larisi in 2022 hišni gost v Literarisches Colloquium Berlin. Bil je soustanovitelj in glavni urednik ljubljanske revije IDIOT, programski vodja mednarodnega festivala Literodrom v Cankarjevem domu ter soustanovitelj Muzeja norosti v gradu Cmurek na Tratah. Živi na Dunaju.

Uroš Zupan (1963), pesnik in esejist, je študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ob literarnem ustvarjanju tudi prevaja iz ameriškega (John Ashbery), hrvaškega in srbskega jezika. Njegov pesniški prvenec Sutre je izšel leta 1999. Nemški prevodi: Beim Verlassen des Hauses, in dem wir uns liebten (Residenz Verlag, 2010) in Immer bleibt das Andere (Hanser Verlag, 2008). Posamezne pesmi so bile uvrščene tudi v antologijo Mein Nachbar auf der Wolke; Slowenische Lyrik des 20. und 21. Jahrhunderts (Carl Hanser Verlag & Deutsche Akademie für Sprache und Dichtung, 2023).

Veronika Simoniti (1967) je avtorica zbirk kratkih zgodb Zasukane štorije (LUD Literatura, 2005), Hudičev jezik (LUD Literatura, 2011) in Fugato (Litera, 2019) ter romanov Kameno seme (Litera, 2014) in Ivana pred morjem (Cankarjeva založba, 2019). Njena dela so bila večkrat nominirana (mdr. za nagrado fabula 2006 in 2007 in nagrado novo mesto short 2020, ki se podeljujeta za najboljšo kratkoprozno zbirko, ter nagrado kresnik za najboljši roman 2015) ali so prejela nagrado (mdr. trikrat na Radiu Slovenija in nagrada kresnik leta 2020 za roman Ivana pred morjem). Je tudi dobitnica nekaj nagrad v Italiji (nagrada Teramo 2001, glavna nagrada Tržaškega ženskega sveta 2013, literarna nagrada Milano International – nagrada kritikov 2022). Njene zgodbe so prevedene v več jezikov, uvrščene pa so tudi v domače in tuje antologije (npr. Best European Fiction 2016). V zbirki Litterae slovenicae, ki jo izdaja Društvo slovenskih pisateljev, je leta 2017 v nemškem prevodu izšla zbirka kratkih zgodb Teufelssprache (Hudičev jezik), ki je bila leta 2023 ponatisnjena pri frankfurtski založbi Axel Dielmann Verlag. Roman Ivana pred morjem je preveden v več jezikov. Simoniti ureja dvojezični spletni blog za slovensko-italijansko literarno izmenjavo La casa di carta – Papirnata hiša. Živi in dela v Ljubljani.

Vinko Möderndorfer (1958) je režiser, dramatik, pesnik in pisatelj. Diplomiral je iz gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) Univerze v Ljubljani s predstavo Snubač A. P. Čehova leta 1982. Režira v gledališču in operi ter na televiziji in radiu. V zadnjih tridesetih letih je režiral več kot sto gledaliških in opernih predstav. Med letoma 1992 in 2010 je režiral petnajst televizijskih iger in dokumentarnih filmov, za katere je sam napisal scenarije. Piše drame, pesmi (tudi za otroke), novele, romane, televizijske in filmske scenarije ter radijske igre za otroke in odrasle. Prejel je vse pomembnejše slovenske literarne nagrade, med drugim Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo (1986) za predstavo Potujoče gledališče Šopalović, Župančičevo nagrado mesta Ljubljane (1994) za zbirko novel Krog male smrti (Cankarjeva založba, 1993); nagrado Prešernovega sklada (2000) za knjigo novel Nekatere ljubezni (Cankarjeva založba, 1997); za radijsko igro za odrasle Pokrajina je prejel prvo nagrado na anonimnem natečaju Radia Slovenija in WDR (1994); Rožančevo nagrado (2002) za najboljšo esejistično zbirko Gledališče v ogledalu (Obzorja, 2001) in številne druge.

Vladimir P. Štefanec (1964) se je rodil v Ljubljani. Diplomiral je iz filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Objavil je enajst romanov in tematsko zbirko kratkih zgodb. Za njegove literarne like je značilno, da skušajo doseči nemogoče, so neprilagodljivi in obstranci v življenju in družbenem sistemu. Štirikrat je bil nominiran za nagrado kresnik (nazadnje za roman Najlepša neznanka svetloba (Mladinska knjiga, 2018) in za nagrado desetnica za mladinski roman Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov (Modrijan, 2014). Za slednjega je leta 2015 prejel nagrado večernica za najboljši mladinski roman preteklega leta. Štefanec je aktiven publicist. Deset let je pisal članke, recenzije in eseje o svetovni književnosti, nato je dvajset let delal kot likovni kritik pri vodilnem slovenskem dnevniku in pisal članke o likovni umetnosti. V vodilnih slovenskih medijih je objavil več kot sedemsto člankov. Na Oddelku za fotografijo Fakultete za aplikativne vede predava o teoriji fotografije. Živi kot samostojni kulturni delavec v Ljubljani.